Makalu, štirideset let pozneje

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. marec 2015 / 10:36

Letos mineva štirideset let od legendarne jugoslovanske odprave na 8463 metrov visoki Makalu, peto najvišjo goro na svetu in prvi osvojeni jugoslovanski osemtisočak, ki je slovenske alpiniste zapisal v zgodovino svetovnega alpinizma. Odpravo, ki je bila ob prihodu domov deležna izjemne medijske pozornosti, je sestavljalo enaindvajset članov, samih Slovencev. Od sedemnajstih še živih se jih je nedavno ob obujanju spominov na ta zgodovinski dosežek zbralo devet.

Prvi vzpon na Makalu so ob njegovi štirideseti obletnici člani odprave obudili v okviru 9. festivala gorniškega filma Domžale.

Kot je uvodoma pojasnil Ivč Kotnik, se zgodba Makalu 1975 začenja tri leta prej, saj je jugoslovanska odprava prvo dovoljenje za vzpon na Makalu dobila že leta 1972. Takrat se je na goro podala skupina enajstih alpinistov, ki je vrh naskakovala kar dva meseca, a bila zaradi slabega vremena na koncu neuspešna. Tri leta kasneje je odprava štela še enkrat več članov in pod vodstvom Aleša Kunaverja je cilj ostal enak. Do tja pa je vodila dolga pot. S seboj so imeli deset ton opreme, ki so jo v sodih iz Jugoslavije do Indije prepeljali z ladjo, nato pa po slabih cestah s tovornjaki še do Nepala. Od tu so jo tri tedne skupaj z okoli 300 nosači nosili do baznega tabora. Od tu so se do višinskih taborov podali skupaj s šerpami, a se z njimi niso mogli veliko pomagati. Stene Makaluja so namreč značilno strme, brez pravih polic, ko »nikoli nisi mogel stati drugače kot na konicah derez«.

»Vso opremo smo morali znositi do višinskih taborov in zares smo bili prava ekipa. Nobenega zvezdništva ni bilo med nami. Seveda smo si vsi želeli na vrh, a prav nič ni bilo dogovorjenega vnaprej. 6. oktobra sta na vrh tako kot prva stopila Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon, dva dni za njima Nejc Zaplotnik in Janko Ažman, še dva dni kasneje Viki Grošelj in jaz, za njima pa še Janez Dovžan. Vsi člani odprave so dali ogromno od sebe – tudi tisti, ki niso stali na vrhu. Takrat je veljalo prepričanje, da se nad 8000 metri brez kisikove bombe ne da preživeti. Mi smo imeli težave z jeklenkami, a kot je Marjon brez kisika uspel priti na vrh, smo vedeli, da bo uspelo tudi nam,« se je dogodkov izpred 40 let živo spominjal Kotnik. In kako je bilo stati na vrhu gore, kjer pred njimi še ni bilo nikogar? »Ko si na vrhu, sploh ne razmišljaš o tem. Naprej ne gre, višje je le še modro nebo, močno si utrujen, treba pa je še varno sestopiti in do zelene trave je bila pot še zelo zelo dolga.«

Z odprave so se vsi vrnili živi, sicer s precej ozeblinami, a po odlični torti v baznem taboru je pravo slavje sledilo ob prihodu v domovino. Prejeli so red zaslug za narod z zlato zvezdo, Bloudkovo nagrado in druga priznanja. A najbolj jim bo v spominu ostalo prijateljstvo, ki drži še danes. »Dva meseca smo gledali le drug drugega, a nazaj smo prišli še večji prijatelji. Še veliko zgodb smo kasneje naredili skupaj. Bili smo najmočnejše alpinistično moštvo na svetu, ekipa, ki je danes ne bi mogli več sestaviti. Mlajši alpinisti danes pozabljajo, da so najtežji alpinistični izziv na tem planetu največje 8000 tisoč metrov in več visoke stene. In danes imamo malo alpinistov, ki bi bili takole pripravljeni garati na takih višinah,« pa so obujanje spominov nekoliko kritično sklenili člani legendarne odprave, ki se bodo že jeseni znova zbrali skupaj in se odpravili obiskat grob Nejca Zaplotnika na Manasluju.