Pa jo imamo, spravo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 15. marec 2015 / 10:45

KUD Valentin Kokalj Visoko se v letošnji gledališki sezoni predstavlja s komedijo Silvestrska sprava enega najboljših slovenskih komediografov Toneta Partljiča.

Visoko – Zadnjo februarsko soboto sem si ogledal četrto ponovitev komedije Silvestrska sprava. Ob gostovanju na Gardelinovem festivalu so jo igralci KUD Valentin Kokalj še tretjič v tistem tednu uprizorili pred domačo publiko v kulturnem domu na Visokem. Priljubljen gledališki žanr in tematika predstave, ne dvomim pa, da tudi odlična igra visoške igralske trojke, je še enkrat znova privabila veliko gledalcev.

Silvestrsko spravo je mojster komedije Tone Partljič sicer zapisal že pred petnajstimi leti, a besedilo danes ni nič manj aktualno kot ob nastanku. Ravno nasprotno, zgodba v predstavi, ki govori o naši že skoraj prislovični nezmožnosti sprave, vedno bolj dobiva na veljavi in je v zadnjih nekaj letih tudi precej priljubljeno gradivo ljubiteljskih odrov na različnih koncih Slovenije. Partljič se tudi tokrat ni izneveril svojemu avtorskemu slogu, saj je zapisal preprosto in lucidno ter družbenokritično besedilo, ki pa nas ob humornem prikazu naših lastnih slabosti predvsem spravlja v do­bro voljo.

Frenk (igra ga Frenk Kranjec) iz Avstralije, kamor je po vojni emigriral in tam pognal nove korenine, pride v domovino k nečakinji praznovat novo leto. Sorodnica mora z možem nujno v Trento in strica pusti samega doma. V upanju, da bo praznoval v krogu svoje družine, se iz doma upokojencev prikaže tudi Jože (Boštjan Omerza), ki pa doma namesto svojega sina in snahe sreča možaka podobnih let, ki je prišel iz Avstralije. Začetno negodovanje nad današnjo mladino in zadovoljstvo, da bosta vsaj onadva lahko praznovala skupaj, pa skalijo spomini na mladost in vojna leta. Sicer sta mnenja, da sta se oba borila na »pravi strani«, a kaj, ko je eden pel Hej brigade, drugi pa Regiment po cesti gre. Na sceno stopita Frenk domobranec in Jože partizan. Silvestrovanje v dvoje preide v fazo, ko se po slovensko začnemo deliti na naše in vaše, dobre in slabe, prav in narobe ... Zrela moža spet eden na drugega gledata »skozi puškino cev«. A ni tako hudo, saj Partljič boj vojnih nasprotnikov spretno zapakira v kup komičnih situacij, v katerih sta oba izkušena igralca suverena in prepričljiva. Ne manjka smeha. K njuni spravi pripomore zgodba hišne pomočnice Marije (Sandra Rajgelj), ki pripravi silvestrsko večerjo in jima občasno prihaja delat družbo. Rada bi bila s svojo družino, a je brezposelna in moral na zadnji večer v letu služiti denar. Ob dveh starcih, ki se prepirata o preteklosti, kar nje, ki bi rada predvsem človeka vredno življenje tukaj in zdaj, ne zanima kaj dosti.

V uro in četrt dolgi predstavi se lahko dodobra nasmejemo tistemu, kar se dogaja na odru, pravzaprav pa kar samim sebi in lastni nezmožnosti spraviti se s preteklostjo. Pod režijo se je prvič podpisala Nataša Gros, ki je dobro opravila svoje delo, saj ne gre dvomiti, da bo igra razveseljevala tudi po drugih odrih po Gorenjskem in Sloveniji. A čeprav je sprava na odru vsaj navidezno dosežena, bi ob pogledu v dvorano zagotovo opazili, da so se eni bolj smejali 'ta belemu', drugi pa 'ta rdečemu'. A smo a nismo Slovenci?