
Mesto brez spomina
»Spomeniki niso večni, čeprav so izdelani iz najtrajnejših materialov; ta knjiga kaže, da to velja še zlasti za tiste izmed njih, ki so bili postavljeni v Ljubljani. Verjetno ni mesta na svetu, kjer bi bila življenjska doba spomenikov tako kratka, kot je bila tukaj. Spomenike so v Ljubljani postavljali, da bi potomce 'večno' spominjali na to, kako visoko so določene vrednote cenili njihovi predniki, vendar je njihova 'večnost' trajala zgolj kratek čas, v primeru največjega in najlepšega ljubljanskega spomenika, posvečenega pokojnemu kralju Aleksandru I., celo manj kot leto dni. Dialog o javnih spomenikih med generacijami, ki so postavljale spomenike, in tistimi, ki so jim sledile, je bil praviloma pogovor gluhih, čeprav zelo glasen. Nove generacije so na sporočila prednikov vztrajno odgovarjale s podiranjem obstoječih in postavljanjem novih spomenikov. Kakor da generaciji svojih staršev ne bi hotele priznati pravice do lastnega pogleda na svet, pa čeprav napačnega. Ljudje sedanjosti si niso prilaščali pogleda prednikov na svet, nasprotno, svojega so pripisovali njim. Dediščina ni tisto, kar so nam izročile predhodne generacije, ampak tisto, kar jim pripisujemo mi. S podiranjem starih in postavljanjem novih spomenikov se je tako gradila podoba naroda, ki je bila všečna sodobnikom. Ki jo je naslednja generacija popravila. Prav zato je danes tako pomembno poznati ne le spomenike, ki so prestali turbulence časov, temveč tudi tiste, ki jim to ni uspelo. Kajti prvih ne moremo prav razumeti, če ne poznamo tudi tistih, ki so bili tu včeraj …«
Tako razmišlja prof. dr. Božidar Jezernik, avtor knjige o javnih spomenikih v Ljubljani. Nekateri od njih so doživeli prav žalostno usodo. Med nami živi le še malo tistih, ki so na lastne oči videli spomenik kralju Petru I. Karađorđeviću pred ljubljanskim magistratom in še mogočnejši konjeniški spomenik njegovemu sinu kralju Aleksandru na Kongresnem trgu, ki so ga odkrili 6. 9. 1940. Oba so uničili italijanski okupatorji že poleti 1941. Nikogar več pa ni med živimi, ki bi videl spomenika maršalu Radeckemu; eden je stal na Kongresnem trgu, drugi pod gradom Tivoli. Miklošičev spomenik, ki stoji v parku pred glavno sodnijo, je imel prvotno namesto slavistovega poprsje cesarja Franca Jožefa. Te spomenike so uničili v valu jugoslovanskega navdušenja po prvi svetovni vojni. Prej in pozneje pa še mnoge druge, tudi Marijine, Titove in Stalinove … Bi ne bilo imenitno, če bi vsi ti spomeniki še stali!