Jože nadaljuje družinsko rokodelstvo

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / sobota, 14. marec 2015 / 08:56

Včasih so na Beli pri vsaki drugi hiši pletli cajne, cambohe, koše. Tudi pri Štefetovih, Bevčkovih po domače, kjer sedaj družinsko tradicijo nadaljuje Jože Štefe.

»Stari ata Jernej je imel čisto bele lase, zato se je reklo pri Bevčku. Bili so bajtarji, stari ata in ata sta hodila zidat na Jesenice in v Zgornjesavsko dolino, po »šihtu« pa sta se ukvarjala s pletarstvom. Po cajno ali dve na teden so spletli in jih odnesli v prodajo, da je imela mama kaj dati v lonec. Prodajali so jih po okoliških vaseh, naša dva tudi v krajih, kjer sta delala. Vozila sta se z vlakom ali prisedla k furmanom,« se družinske tradicije izdelovanja cajn, cambohov in košev spominja Jože Štefe, ki danes nadaljuje s tem lepim rokodelstvom. Izdelki so služili za potrebe kmetov, vsaka velikost za svoj namen. »S cambohi so nosili klajo ali nastilj živini v hlev: največji je bil za vola. Včasih pa je služil tudi za to, da so na koncu njive vanj položili otroka,« se spomni Jože uporabe velikih okroglih, košaram podobnih posod z dvema ročajema. Cajna je bila za v »zevnik«, s svojim okroglim dnom je lepo sedla v razor. Naramni koš je služil prenašanju stelje, tudi po gobe so šli z njim ... Jožetov stari ata je bil zlasti znan po cambohih in koših. »Bevček gre dam', pa koš 'ma na ram'...« se Jože spominja šaljive rime na račun starega očeta, ki je poleg pletarskih izdelkov znal narediti še marsikaj, denimo leseno kolo.

Jožetov oče in stari oče sta bila res mojstra pletarstva. Pozneje, ko tega dela ni več narekovala samo potreba, so izpod očetovih rok prihajali mnogi zanimivi izdelki. Pred tremi desetletji je denimo za televizijsko oddajo Srečanje izdelal tudi nekaj miniaturnih košaric, najmanjša je bila velika komaj za mezinec. Jože se je družinskega rokodelstva naučil šele leto dni pred očetovo smrtjo. »Večkrat me je prosil, da sem mu šel narezat palice. Velikokrat sem ga opazoval pri delu, poskusil pa nikoli ...« pripoveduje. Ko se je upokojil, pa se je tega rokodelstva lotil tudi sam in po desetletju se je v njem tudi sam dodobra izmojstril. Cajne, cambohe, koše in druge pletarske izdelke dela po naročilu, pa naj služijo enaki potrebi kot v času njegovih prednikov, ali pa so zgolj dekorativni. Mnoge tudi podari: planincem na zaplati camboh za nošenje drv, koš za gasilce, za vrtec je izdelal camboh za hrambo igrač ... Svojo veščino rad tudi pokaže. Znani so njegovi prikazi na kmečkem dnevu v Bašlju ali na Petrovem smenju v Preddvoru, povabijo ga v vrtec in šolo, k oratoriju. Posebno ga veseli, ko se za to rokodelstvo zanimajo otroci, med njimi tudi njegova vnučka Sara in Marcel. Lepo bi bilo, ko bi se ta dejavnost ohranila. Včasih je bil v preddvorski šoli celo pletarski krožek, se spomni Jožetov sin Aleš, ki je v otroštvu pri delu rad opazoval starega očeta, morebiti se v prihodnje tudi on oprime družinskega rokodelstva. Eden od poskusov, da bi pletarstvo ohranili in te veščine še koga naučili, so bile tudi nedavne delavnice tradicionalnih rokodelskih spretnosti, ki so jih pripravili v Preddvoru v okviru evropskega projekta Živa zgodovina – manjši muzeji. Jože je pletarstva že naučil slepega mladeniča iz sosednje vasi, za to početje se zanimajo posamezniki iz domovine in tujine, po februarskih delavnicah se je zanimanje še okrepilo.

»Pletarstva bi rad naučil tudi človeka, ki je v življenju počel že vse sorte: bil je mesar, smetar, negovalec starih ljudi, pleskar, kidal je kravam ... Ta človek je naš predsednik Borut Pahor,« načrte o prenašanju svojega znanja razgrne Jože Štefe.