Ne sledim več

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 11. marec 2015 / 08:28

Pravijo, da dobimo v življenju toliko, kot lahko nesemo. Dobila sem veliko, ker očitno nesem več kot drugi. Večkrat sem dejala, da je neskončno dolgočasno biti povprečen. Pa mi je navrženo vse prej kot povprečno življenje. Veliko in neobičajno družino sem dobila ali sem si ustvarila, hišo, službo, voljo do dela, talente, ki sem jih lahko razvila, moža seveda, s katerim to skupaj vlečeva naprej … V službo grem ob 7. uri, prvi dan po dopustu sem prišla domov ob 18. uri. Teden po počitnicah je naravnost bombastičen. Ob torkih imam odrasle. Imeli smo terensko delo, bili so čudoviti. V sredo smo šli z dijaki v Ljubljano. Priprava na tekmovanje, ki je bilo v soboto. V četrtek so prišli v šolo Norvežani, ki jih bomo gostili tri tedne. Vozila sem jih po Kranju in z njimi preživela večer. V petek popoldne sem celo prosta. V soboto delovni dan – tekmovanje. Zopet me cel dan ni bilo doma, in nedelja, ko bi človek počival. To so službene obveznosti. Potem je še zbor, ki ga imam za hobi, in nastop v soboto. Še dobro, da bralnega krožka ta teden ni. Ne morem vsega. In kaj sem odpovedala? Hobi. Zakaj je človek tako odgovoren do dela? Je to prav ali ni, sama ne vem. V takšnih tednih se mi meša.

Kdaj jaz počivam? Skoraj nikoli. Ko pridem domov, je še doma služba. Zvečer gledam koledar za naslednji dan, premišljujem, pišem listek prioritetnih nalog, koga poklicati, katere »mejle« poslati, kako organizirati … Zjutraj sem vstala uro prej kot običajno in čisto počasi hodila po kuhinji in kopalnici, si pripravila zajtrk in počasi začela dan. Z listkom v službi sem hitro naredila, kar je bilo napisano, in potem pomislim, če se človek dobro organizira, je laže. Vraga je lažje, potem si le še več naložiš ali dovoliš, da ti drugi naložijo. Ravnateljica pravi počasi, počasi. Ko imaš največ dela, delaj počasi. Kako???? Veliko sodelavcev se zna delu izogniti. Poberejo vse koristi, ko je treba kdaj narediti nekaj več, jih ni. Kam se nam bo to pisalo? Na kateri konto? Ko so tvoji slušatelji zadovoljni, te utrujenost mine. Je to prav? In potem greš z enakim ali še večjim tempom dalje … Ko gledaš vedoželjne oči dijakov, si misliš, zato sem tukaj. Ko te sprašujejo več, kot znaš povedati, si rečem, splača se truditi … Pa vendar človek ne more biti na dveh krajih naenkrat in odpovedala sem … hobi. Tisto, kar naj bi me sprostilo. Ni prav, pa je tako. Nisem šla na pevske vaje, nisem pela na nastopu. Nisem oddala poročila v roku in utrujena sem. Imela bom veliko opravka z Norvežani, nekateri pa zelo malo. Pa smo bili vsi na istem, enkrat smo bili v gosteh tam gor na Norveškem, drugi pa še drugje.

Ukvarjam se sama s seboj in se sprašujem, zakaj sem taka. Zakaj mi je bilo dano, da se hitro obrnem, da naredim več kot drugi, da vlečem stvari naprej? Nekaterim gre bolje v prostem teku ali v »vožnji« nazaj. Neskončno vprašanj in manj odgovorov. Ta teden sem se odpovedala tistemu, kar mi je ljubo. Je to prav? Bi bilo bolje v službi narediti minimum? Saj zaradi pozitivnega odnosa do dela nimam večje plače, nobene bonitete, posmehe kolegov in prigovarjanja: ustavi se … Kdo ve?