Očetje

Preteklo soboto smo imeli v Predosljah eminentnega gospoda dr. Gostečnika, ki nam je v sklopu prvega od treh predavanj govoril o vlogi očeta v družinah.

Če na hitro pogledamo v zgodovino prisotnosti očetov v svojih družinah, lahko ugotovimo, da je bil to pravzaprav vedno problem. V daljni preteklosti so očetje skrbeli skoraj izključno za preživetje rodu oz. družine. Ni jih bilo doma. Naši (pra)stari očetje so pogosto hodili na delo v tujino, tudi v Ameriko, se vračali in kupili kos zemlje ali drugo premoženje. Bili pa so leta in leta odsotni. Žena in otroci so jih komaj še poznali. Ni jih bilo doma. Jasno, da v takšnih razmerah niso mogli govoriti o odnosih in se truditi, kaj bi še izboljšali, da bi bilo vzdušje v družinah boljše. Vzdušje je bilo dobro, če so imeli kaj jesti. Nato sta prišli obe vojni, ki sta spet vzeli očete iz družin. Mnogo se jih ni vrnilo, mnogim pa so grozote vojn zaznamovale njihov (in tudi družinski) vsakdanjik do konca življenja. In smo spet ostali brez očetov. V novi Jugoslaviji so gradili domovino in sestankovali (in jih spet ni bilo). Sedaj pa kaže, da nam bo (spet) ekonomija iztrgala očete iz družin.

Pa vendarle je danes drugače. Večina ljudi ne potrebuje 15-urnega delovnika za preživetje. Poleg tega so žene začele služiti denar in želijo, celo zahtevajo, več prisotnosti očetov v družinah. Še bolj to kažejo otroci. Očetje pa kot da se v novi vlogi ne znajdemo – ali ni dovolj, če poskrbimo za materialno plat življenja. Pravzaprav smo večkrat zbegani, kaj od nas zahtevajo otroci. Čudno je, da ne prepoznamo svoje naravne vloge. Namreč, da otroci želijo, da smo ob njih in z njimi. Da jim damo strukturo, trdnost in smer za prihodnosti. Ne glede na njihovo obnašanje. Pravzaprav je velikokrat otrokovo obnašanje (jezikanje, popivanje, nesramno govorjenje, slabi šolski uspehi, pretirana uporaba interneta, droge) samo velik klic po očetih. Neverjetno, kakšno moč imamo »fotri«. Le izkoristimo jo. Vzemimo si čas za svoje otroke.

Ko je vse skupaj približno »okej«, dobimo (iščimo) priložnosti in jih velikokrat pohvalimo in jim povejmo, da jih imamo radi. Ja, seveda, povejmo jim, da jih imamo radi. Saj to je najbolj naravno, kaj ni tako. To so naši otroci in to od nas tudi pričakujejo. Takšna osnova nam bo v veliko pomoč takrat, ko se otroci ne znajo sami umiriti in sami sebi škodijo z lastnim vedenjem. Postavljanje meja bo precej lažje in hitreje, ko nas bodo spoštovali. Da pa nas bodo spoštovali, smo odgovorni izključno mi sami. Zato jih ne kregajmo in ne sramotimo z neprimernimi izrazi. Od našega ravnanja in besed je odvisno, kako nas bodo oni spoštovali. Zelo slabo je tudi, če se umaknemo in se ne odzovemo na njihove izgrede. Pravzaprav otrok ne razume, zakaj se ne odzovemo.

Najprej pa se odločimo, da se želimo ukvarjati s svojimi otroki, saj so naši. Omejimo službo na zmernost in poiščimo priložnosti, kaj bi lahko z otroki skupaj delali. Tja do pubertete je to še mogoče. Kasneje pride ali popravni izpit ali rezultati. Kdo ve?