Downov sindrom za Andrejo ni ovira

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / petek, 6. marec 2015 / 11:16

»Tudi osebe z downovim sindromom zmoremo veliko in imamo mnogo talentov, le malo več časa in potrpežljivosti nam dajte,« je sporočilo Andreje Lazar, ki je že drugo leto zapored navdušila kot sovoditeljica dobrodelne prireditve za otroke z downovim sindromom.

Andreja Lazar je 21-letno dekle z downovim sindromom iz Medvod, ki ima veliko talentov. Širšo slovensko javnost je prvič očarala lani kot povezovalka dobrodelne prireditve za vključevanje oseb z downovim sindromom v družbo. Tovrstno prireditev je povezovala tudi letos, preteklo soboto. Videlo se je, da v tem neizmerno uživa. »Že od majhnega rada nastopam. Treme ni bilo. Nikoli je nimam. Sem ponosna in vesela, da sem tako odločno in dobro odvodila,« je začela najin pogovor ob Zbiljskem jezeru, kamor je prišla v družbi svoje mame.

Omenjeni prireditvi pa nista bili edini, ki ju je vodila. Lani je povezovala tudi program na mednarodnem festivalu Noči v Stari Ljubljani. Želi si, da bi dobila še kakšno tovrstno povabilo. Je dokaz, da tudi ljudje z downovim sindromom zmorejo veliko. »Imam veliko talentov. Igram na kljunasto flavto, plešem klasični balet in latinskoameriške plese, rada rišem, jaham konja,« je odgovorila na vprašanje, v čem je najboljša. Balet obiskuje deveto leto. Vadi tri do štirikrat tedensko. »V tem zelo uživam. S koreografinjo Lucijo na individualnih urah pripravljava klasične baletne koreografije. Veliko nastopam. Eden večjih nastopov je bil ob praznovanju dvajsetletnice varuha človekovih pravic, kjer sem zaplesala baletno točko in zaigrala na flavto,« pripoveduje in navdušeno dodaja: »Pred tremi meseci se mi je izpolnila še ena velikanska želja, povezana s plesom. Obiskovati sem začela individualne ure plesa, ki mi jih omogoča program Planeta 47.« Poleg plesa jo navdušuje tudi glasba. Igra na kljunasto flavto in obiskuje glasbeno šolo. Sredi februarja se je predstavila na reviji mladih glasbenikov Slovenije v Krškem. »Flavta me spremlja vsepovsod. Z veseljem jo igram vsak dan. Pred dvema letoma sem igrala tudi na sprejemu pri predsedniku Republike Slovenije gospodu Borutu Pahorju,« je ponosna.

V vse svoje talente ob veliki podpori in pomoči družine vlaga veliko truda. Rada se uči in sodeluje pri različnih aktivnostih. Rada bi delala v vrtcu, pred časom je bila kot prostovoljka v vrtcu montessori, če bi lahko študirala, pravi, da bi izbrala arhitekturo. Rada riše, prerisuje in skicira Jožeta Plečnika. A kaj, ko zaenkrat te poti zanjo niso odprte. »Končala sem waldorfsko osnovno šolo s prilagojenim programom. Sedaj hodim v posebni program v Center Janeza Levca v Ljubljano. Rada sem v šoli. Dobro se počutim. Imam čudovito učiteljico, gospo Anko, krasne sošolke in sošolce. Po koncu šolanja pa ne bom imela poklica in se ne bom mogla zaposliti,« se zaveda. Kljub temu na vse skupaj gleda pozitivno in se veseli vsakega dne. In njeni dnevi so polno zasedeni. Prostega časa prav veliko nima, zapolni pa ga s številnimi hobiji, kot so jahanje, kolesarjenje, plavanje, hoja v hribe. »Zelo rada se sprehodim po Ljubljani in zavijem v svojo najljubšo gostilnico Druga violina, kjer srečam svoje prijatelje in popijem kakšno kavo. Zelo rada hodim tudi na koncerte in v kino,« je pojasnila.

Andreja kljub diagnozi, ki jo s seboj nosi že od rojstva, živi polno življenje. In prav je tako. Kot vsi ima tudi ona želje za prihodnost: »Rada bi ohranila lepo zvezo s prijateljem ter počela nekaj, kjer bi se dobro počutila in bila koristna. Moja največja želja pa je, da bi se ljudje imeli radi in bi sprejemali in upoštevali tudi osebe s posebnimi potrebami, ker ljubezen ne šteje kromosomov.«