Zimske počitnice

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / / 09:24

Med zimskimi počitnicami pri nas doma smučamo. Letos smo bili že šesto leto na isti lokaciji. Majhno smučišče dve uri vožnje od doma pomeni selitev družine v hribe. Nameščeni smo na višini 1600 m, smučišča se povzpnejo nekoliko čez 2000 m. Hišica je na smučišču in prav do nje se pripeljemo z avtom. Kako zgleda odprava na zimsko smučanje za družino s sedmimi člani in še kosmato gospo seveda, si gotovo ne predstavljate. V hišici kuhamo sami, najbližja trgovina je oddaljena 18 km v dolini. Tako tovorimo s seboj vse, kar mislimo in upamo, da bomo potrebovali, in vedno je dobro imeti še malo rezerve. Že smučarska oprema je velik zalogaj. Vsak član lahko pripravi eno manjšo potovalko svojih potrebščin. Največji del predstavlja hrana. S seboj tovorimo 15 l mleka, 40 jajc, 10 kg moke, 3 kg mesa, 2 l olja … (pomislim, da smo skoraj takšni, kot je bil Krpan na Dunaju) in vse ostalo, za kar se dogovorimo. Moja nujna oprema za apartma je električni mešalnik, ponev za palačinke, pekač za pecivo ali kruh, en večji lonec, skleda za vzhajanje kruha, peki papir, pecilni prašek, kvas, kuharica in zvezek z recepti. Drugega dela kot smučanje, kuha in čas zase tedaj nimamo. Tako je to tudi gurmaski teden. Pri kuhi in delu se zvrščamo vsi, le seznam je potrebno narediti. Kdo bi si mislil, da je ta seznam tako nujna stvar. Hitro se sicer najde oškodovani član, ki dela preveč ali premalo. Svoje gibanje potrebuje tudi pes. Letos je tri dni snežilo in to je bila prava idila. Na smučanju je sprejemljivo marsikakšno vreme, razen dež, zelo gosta megla ali hud veter. Tega še nikoli nismo doživeli. Smučanje v rahlem sneženju je čudovito. To pomeni pršič, ki znova in znova zapada na smučišče in čaka, da zarežeš smučino vanj. Takoj zjutraj gremo na smuči, da na valovitem vzorcu teptalca naredimo prve zavoje, in ni boljšega, če je čez 10 cm pršiča. Po treh dneh je bilo novega snega že 40 cm. V dolini je že pomlad, tukaj pa prava zima. Koča je sicer dovolj velika, pa vendarle se umikamo drug drugemu in po nekaj dneh gre hitro kdo ali kakšna stvar komu na živce. Težko se izognemo pripombam in potem je najboljša stvar umik s psom ali v savno. Slaba volja se ponavadi hitro poleže. Ko posije sonce, je seveda takoj drugačno vzdušje in ob bleščečih sneženih kristalih, modrem nebu, mogočnih smrekah in pogledu na hribe človek res ne more ostati ravnodušen ali zoprn.

Naj bo še toliko dela in pripravljanja, smučanje je lepo. Ko spakiramo vso kramo v svoj kombi, kjer je vse založeno in naloženo in v prtljažniku med kovčki in potovalkami kraljuje zaboj s psom, bi človek pomislil, »bežimo, tecimo, Cigani gredo«. Pa se le mi selimo na smučarijo. Vprašanje, koliko časa bodo še vsi otroci hoteli na takšnole pot. Če bi jih sedaj vprašal, kaj jim je najboljše, bi na precej visokem mestu bil neomejen wi-fi, ker ga doma nimamo. Bo potem lažje, bolj lagodno, ceneje, bolj sladko? Ne vem, vem le, da je sedaj fino, četudi je kdaj videti čudaško. Mar ni najpomembneje, da človek sledi samemu sebi in dela tisto, kar mu je všeč.