Kako naprej?

Življenje, ki se ponavlja, 2. del

... »Všeč mi je bilo, če sva šla kdaj na veselico, pa so ga vse po vrsti požirale z očmi! V zakonu sta se nama rodila dva sinova, zdelo se mi je, da gre vse kot po maslu. Imela sem tudi poklicne ambicije. Iz proizvodnje, kjer sem delala, sem se želela povzpeti nekaj klinov višje, zato sem se z obema rokama oklenila dodatnega študija ...«

Vrsto let se ni dogajalo ''nič takšnega''. Mačeha je razvajala vso Urškino družino.

»Lahko bi rekla, da je bil Peter največja sreča v mojem življenju. Super sva se ujemala, nikoli se nisva skregala. Mačeha je kuhala, pospravljala, pazila na otroka, dokler je bila pri zdravju, je hodila ponju v vrtec oziroma v šolo. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je porušilo naš idealen vsakdan: najprej je zbolela moja mama. Nekega jutra se je na vratih prikazal njen partner, ki ga nisem videla že vrsto let, zato sem bila nemalo šokirana že ob pogledu nanj. Bil je star, zanemarjen, čuden. Dejal je, da je mama v bolnišnici, da je moja dolžnost, da jo negujem. Ostala sem brez besed. Sploh pa sem že zdavnaj izgubila občutek, da imam nekje mamo! Po službi sva jo šla z možem obiskat. Pogled nanjo me je še dodatno pretresel. ''Tvoja dolžnost je, da me boš negovala,'' je rekla še ona in gledala v steno namesto vame. Brez besed sem se obrnila, potegnila za seboj še moža in šla. Na srečo je imela nekaj prihrankov, da smo jo lahko dali v dom za starejše. Njen partner, ki je bil povsem odvisen od nje, saj ni vedel niti tega, kje v shrambi je sladkor, me je proseče gledal in prosil, naj jaz kuham zanj. Ej, si morete misliti! Takšno prošnjo iz sebe iztisne barabin, ki je pred petnajstimi leti naredil vse, da me je mama brcnila skozi vrata! Moje srce je bilo ledeno in niti za en sam trenutek se nisem zalotila, da bi se vprašala, kaj pa, če bi vseeno …« je nadaljevala s svojo pripovedjo Urška.

A kot pravijo, človek obrača, bog obrne, starost je pokazala zobe tudi pri njeni mačehi Francki. Začela je pozabljati domala čez noč, vendar je njena bolezen zelo hitro napredovala. Iz nekega udobja, ko ni bilo treba skrbeti za nič, je Urška nenadoma pristala na trdih in nič kaj prijetnih tleh. Spoznanje, da je ni nihče naučil imeti štirih parov rok, ko je to potrebno, ni bilo lahko. Pred tem se ji iz službe nikoli ni mudilo domov, vedela je, da bo mačeha vse postorila, kot je bilo prav. Zato tudi ni bila živčna, tečna in zoprna, kar je Peter – kot pravi moški – zelo cenil.

»Mislila sem, da si bova delo in obveznosti začela deliti,« se z grenkobo spominja Urška. »A ni bilo nič iz tega. Peter je bil še bolj razvajen kot jaz. Ne da bi opazila, kdaj se je to zgodilo, sva se začela prepirati, nenehno sva bila napeta, tik pred eksplozijo. Peter je začel izostajati od doma, če sem ga vprašala, zakaj, mi je odgovoril, da je ''tečnih bab sit že v službi in ne, da mora eno prenašat še doma''. Že nekaj časa sem sumila, da ima nekaj s svojo sodelavko. Moški so kot otroci: ko začnejo nekatere stvari skrivati, veš, da imajo za to razloge. Ko je bil nekoč v kopalnici, sem poiskala njegov mobilni telefon. Obstala sem brez besed, ko sem našla njuna sporočila. Svet se mi je v trenutku podrl ... Sporočila niso bila nedolžna in – kar je bilo še huje: ugotovila sem, da sta skupaj že več kot štiri leta. To mi sploh ni šlo v račun, saj je bil ves čas, dokler je bila mačeha pri močeh, do mene in otrok zelo ljubeč. Obsedela sem na kavču, nisem vedela, kaj naj storim. Francka je sedela v naslonjaču pred televizijo in dremala. Zazrla sem se vanjo in v tistem trenutku so se pred mojimi očmi odvrteli prizori iz otroštva, in to takšni, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo v mojem spominu. Videla sem sebe, mamo, očeta, mačeho, njihove prepire, grde besede pa hipne spremembe, ko so ugotovili, da se jim motam pod nogami. Videla sem svojo nemoč, žalost in osamljenost, ko so si me podajali iz rok v roke, me zanemarjali, ignorirali, če jim je bilo tako prav in po volji. Videla sem očeta na smrtni postelji, njegove solze, ko me je prosil odpuščanja za vse hude reči, ki mi jih je storil. Držala sem ga za roko in kimala, saj sploh nisem točno razumela, kaj mi hoče reči. Pri njem in mačehi sem se imela lepo – to pa je bilo vse, kar mi je kaj pomenilo.

Ko me je vso v solzah zagledal Peter, je bil, kar me je povsem razkačilo, videti vesel. Rekel mi je, da se mu je odvalil kamen od srca, saj ni vedel, kako naj me postavi na realna tla.

Buljila sem vanj kot tele v nova vrata, sploh nisem vedela, kaj govori. Začel mi je razlagati, da se je ujel v situacijo, ki je ni znal rešiti, da je dobesedno užival od nečesa prepovedanega. Istočasno pa mi je zatrjeval, da ne razume, zakaj, saj me je imel in me ima še zelo rad. Bila sem v šoku, vseeno pa mi je, medtem ko sem ga poslušala in se smilila sama sebi, prišla na misel neka knjiga, ki sem jo prebrala poleti na dopustu. Neka ženska je v njej opisovala, kako je rešila svoj zakon. Povedala je, da sta se z možem dogovorila, da se za mesec dni preseli k ljubici, da skozi štiriindvajseturno sobivanje ''vidi'', kakšna je v resnici. Bridko sem se zavedala, da sem ujeta v past, da bi bila takšna odločitev pravzaprav edina, ki bi mi pomagala, da rešim zakon, da otroka ne bi odraščala tako, kot sem jaz. Po drugi strani se mi je gnusila. Ko sem zamisel predlagala Petru, je bil videti, kot bi ga zadela strela z jasnega. Postalo mu je zelo nerodno, češ – kaj bodo pa ljudje rekli, vsi ga bodo opravljali in podobno. Bila sem zelo odločna, četudi na robu živčnega zloma, odvrnila sem mu, da se zavedam, da bo spal z njo, ampak to je počel že tako. Nisem imela česa izgubiti.«

Na srečo je tista ženska živela v nekem drugem kraju, tako da je bila sramota prizanešena vsaj otrokoma. Urška si ni niti v najbolj drznih sanjah želela, da bi morala prestati fanta enake preizkušnje kot nekoč ona, ko jo je zasmehoval vsak, ki je imel pet minut časa.

Trije tedni brez Petra so bili najbolj grozna preizkušnja v njenem življenju. Bila je sama za vse. Skrbeti je morala za mačeho, pomagati otrokoma pri domači nalogi, kuhati, gospodinjiti. Iz dneva v dan je do Francke čutila večje spoštovanje in ljubezen. Ponoči je bolj slabo spala, saj si je predstavljala, kaj morda počne Peter s tisto drugo. Če jo je kdaj poklical, se sploh ni oglašala na telefon.

»Čez tri tedne se je vrnil domov. Skesan, spremenjen, z neko grenkobo v očeh. Nič ga nisem spraševala, ko me je močno objel in stisnil k sebi ter vprašal, ali ga še hočem. Dejal je, da ga je adrenalinska navezanost na tisto drugo žensko v trenutku minila, ko se je počutil svobodnega. Po tistem je bil do mene zelo prijazen, čutim, da me ima res rad, vendar … v meni se je nekaj zlomilo, izginilo. Po eni strani si ne predstavljam življenja brez njega, saj mi je res lepo z njim, tudi otroka ga obožujeta. Edino, na kar sem lahko ponosna, je, da sem jima obdržala očeta, da sta zato srečna, kar jaz nisem bila. Bojim pa se, da me bo večno bolelo, ker sem bila izdana in ponižana. Včasih bi kar šla, če bi vedela, da bi kaj pomagalo. Tolažim se, da bo bolečina minila, nekaj mi govori, da se plača preskočiti ta del življenja in živeti naprej …«

(Konec)