Ločitev staršev

Življenje, ki se ponavlja, 1. del

Živimo v grdih časih, ko nikoli ne vemo, kdaj se nam bo svet, ki smo ga z vsem srcem zgradili, porušil in nas pokopal pod seboj. Zakoni, ki se sklepajo z vsem bliščem, se že po nekaj letih sesujejo v prah. On in ona si poiščeta nove partnerje, otroci pa ostanejo na prepihu, njihovo dušo trga narazen vsak, ki ima pet minut časa. Nikogar kaj dosti ne zanima, kako otrok gleda na očeta, ki odide z drugo žensko, kako na mamo, ki sedi doma, joka in tarna prijateljicam, namesto da bi v bolečini, ki razjeda mučno ozračje znotraj štirih sten, opazila tudi otroka in njegove travme.

Tudi Urška je ena tistih otrok, ki ji je ločitev staršev uničila življenje.

»Spominjam se, bilo mi je komaj dve leti, ko sta se starša začela divje prepirati. Včasih so padali tudi udarci. Ne vem, kaj je mama očetu odgovarjala, vem le, da ga je obkladala z vsemi najbolj prostaškimi izrazi, ki so kasneje postali tudi del mojega besednjaka in je dolgo časa trajalo, da sem se jih znebila. Očeta se spominjam kot zelo srčnega, dobrega kot kruh. Rad me je posadil na hrbet in potem sva dirkala po kuhinji. Zakaj točno se z mamo nista razumela, ne vem, oče je umrl prej, preden bi mi lahko povedal. Bil je cestar in nekoč je srečal neko žensko, ki mu je znala pihati na dušo. Po kakšnem letu se je preselil k njej. Ko sem začela obiskovati osnovno šolo, sem pešačila mimo njune hiše. Kadar me je opazila, me je zmeraj povabila, naj vstopim. Dala mi je jesti, pri njej sem dobila tudi kislo mleko. Potresla ga je s sladkorjem, kar mi je šlo zelo v slast. Oče jo je imel zelo rad, veliko sta se smejala in tudi meni je bilo všeč, če sem se družila z njima. Le mama ni smela izvedeti za te obiske. Ko sem začela obiskovati šesti razred, se je mama znova poročila. Tokrat z nekim čudakom. Malokrat se je zmenil zame. Otrok nista imela, mogoče zato, ker je imel Luka – tako se je imenoval – že tri svoje iz prvega zakona. Razveselilo me je, ker je s seboj prinesel televizijo. Postavili smo jo na šivalni stroj. Ugnezdil se je na kavču, kjer je kadil, jedel, spal in neznosno prdel. Nikoli še nisem srečala človeka, ki bi to počel na podoben način, zelo glasno in pogosto! Kadar je mama delala popoldan, sva bila sama doma. Takrat mi je ukazal, naj se usedem tesno k njemu, potem mi je dal noge čez kolena, naj ga žgečkam po stopalih. Ker se ni umival, je zelo smrdel, vendar sem premagala slabosti v želodcu, da sem le lahko gledala televizijo. Zdi se mi, da sem obiskovala sedmi ali osmi razred, ko me je nekoč začel otipavati. Bilo mi je nerodno, pa še bolelo me je, ko je grabil po meni. Med jokom sem se mu izmuznila ter zbežala iz hiše. Zatekla sem se k očetu. Ko sem brez sape padla v vežo, je ata pobledel. Takrat je že imel težave s srcem, vsak šok je slabo vplival nanj. Med jokom sem izjecljala, kaj se mi je zgodilo. Odpeljal me je v hišo, kjer mi je njegova žena postlala. Ata pa se je oblekel, sedel na kolo in se odpeljal. Ne vem, kakšen pogovor je imel z očimom, vem le, da se mi ni bilo treba vrniti domov. Ostala sem pri očetu, zato tudi mama ni več marala zame. Povsod, kjer je lahko, je razlagala, da sem bila jaz tista, ki se je vedla nespodobno. Bilo me je tako sram, da me nekaj časa ni bilo niti k pouku, saj se mi je zdelo, da se vsa vas norčuje iz mene. A se na srečo niso. Možakarja so bolje poznali, kot ga je moja mama,« pripoveduje Urška.

Njena vedrina, dobra volja in smeh na obrazu so sence, ki so njenemu otroštvu pustile marsikatero bolečino, že zdavnaj pregnali. Prav tako ni bila tiste sorte, ki bi s turobnimi zgodbami poskušala zamoriti svoje bližnje. Svojega srca zlepa ni odprla.

Ko sem jo vprašala, zakaj je potem ''popustila'' pri meni, se je zasmejala in dejala, da je že morala, ker ji nisem dala miru.

»Po drugi strani želim ljudem povedati, da ni nujno, da smo nenehno na kolenih, če v življenju doživljamo hude reči. Prepričana sem, da nas izkušnje bogatijo in učijo hkrati, čeprav je po drugi strani res, da pogosto ne moremo iz svoje kože ter ponavljamo napake svojih staršev,« je nadaljevala.

Urška je ostala pri mačehi še po očetovi smrti. Kar dobro sta se razumeli, morda tudi zato, ker je bilo pogumno dekletce izrezan ata in jo je imela zato mačeha še raje.

»Na maturantski ples sem povabila tudi mamo, a je rekla, da pride, če ne bo tam Francke, mačehe. V dno srca me je zabolelo. Vseeno sem nekaj časa razmišljala, kaj naj storim, potem pa je zmagalo srce. Nisem si mislila, da lahko mama pokvari najlepše trenutke zaradi sovražnosti in principov! Na plesu sem se zbližala z Juretom, kmalu sem zanosila in kljub iskreni želji po študiju sem se morala zaposliti. Januarja, ravno med univerzitetnimi počitnicami, sem rodila Timoteja. Jure je bil sicer ves čas ob meni, vendar nisem bila neumna! Nagonsko sem opazila, da živiva v dveh zelo različnih svetovih. On je študiral, žuriral, hodil na predavanja, na pivo s prijatelji, jaz pa sem skrbela za Timoteja, sama sebi sem bila odveč, saj sem se v času nosečnosti zelo zredila. Njegovi obiski so postajali vedno redkejši, dokler mi ni nekoč napisal pisma, da je srečal drugo in da mi želi vse dobro. Odkrito povem, da me njegove besede niso niti malo prizadele. Bil je kot vroča juha, ob kateri sem se opekla, ker sem jo prehitro okusila. Jeseni istega leta sem poskušala študirati ob delu, a ni šlo. Timotej je bil pogosto bolan, veliko časa sem morala biti ob njem, saj Francka ni zmogla vsega sama. Socialni prejemki in doklade so bili nizki, zato je mačeha ob popoldnevih hodila pospravljat, da sva lažje živeli. Njene dobrote ne bom nikoli pozabila. Če sem šla kdaj na zmenek, ni delala težav s pridiganjem. Pa bi bilo prav, če bi me kdaj posvarila. Imela sem več moških, nekaterih med njimi se celo zelo nerada spominjam. V tistih časih je neporočena ženska z otrokom pomenila lahek plen. Možakarji so bili prepričani, da jim moram biti hvaležna, če me sploh hočejo povohati. Ko sem srečala Petra, se mi je zdelo, da je konec mojega letanja s cveta na cvet. Zelo dobro sva se ujela, vzljubil je tudi Timoteja, tako da nisem imela nobenega razloga, da ne bi verjela, da sem srečala ljubezen svojega življenja. Pri Francki sva si za začetek uredila stanovanje v kleti. Zaradi Petra sva se le enkrat samkrat sprli. Dejala mi je, da ''lep moški'' še nobeni ženski ni prinesel sreče. Bila je prepričana, da moška lepota privablja tudi druge ženske, ki se potem na vso moč trudijo, da lepotca osvojijo. Čeprav le za eno noč. Njene besede so se mi zdele smešne, sploh jih nisem jemala resno! Še več – v sebi nisem čutila niti ščepca ljubosumnosti! Všeč mi je bilo, če sva šla kdaj na veselico, pa so ga vse po vrsti požirale z očmi! V zakonu sta se nama rodila dva sinova, zdelo se mi je, da gre vse kot po maslu. Imela sem tudi poklicne ambicije. Iz proizvodnje, kjer sem delala, sem se želela povzpeti nekaj klinov višje, zato sem se z obema rokama oklenila dodatnega študija.«

(Nadaljevanje prihodnjič)