Mednarodni par pri nas doma!

Prvič smo v svoji hiši gostili špansko govorečega človeka. Punce so znale nekaj besed iz veleumnih mehiških nadaljevank. Bilo mu je zabavno in hitro smo vzpostavili stik. Ona je prevajala, jaz pa spraševal. Pravita, da je čudovito biti poročen, saj sta to že dolgo načrtovala in se veselila. Tako mora tudi biti. Na začetku je to avtomatsko, za vnaprej se je pa treba potruditi.

Gospodič je več kot navdušen nad Slovenijo in Slovenko, ki jo je ravnokar poročil. Njegovi starši spadajo v srednji ekonomski sloj (recimo, da pri nas učitelji tudi). Pravi, da je mestno življenje srednjega razreda v Čilu in v Sloveniji dokaj podobno. Nepredstavljivo večje pa so socialne razlike med ljudmi. Bogati pošiljajo otroke v zasebne šole, revnejši v državne, bogati se zdravijo v zasebnih bolnišnicah, revnejši v državnih. Niti ni rečeno, da so te slabe, le bogati običajno želijo nadstandard in predvsem biti drugačni. In gospod iz Južne Amerike nadaljuje, da je pri nas mestno življenje precej bolj varno. Nam se zdi normalno, da se sprehajamo po mestu podnevi in ponoči, tam (in še marsikje po svetu) temu ni tako. Ve se, kje je varno in kje ne, kje je več kriminala, in tja se preprosto ne hodi. Občuduje naše podeželje, ne le lepote pokrajine, temveč tudi razvitost naših vasi. Da pravzaprav ni velikih razlik med mestom in vasjo pri nas. Tam pa so ogromne razlike. Podeželje je revno. Predvsem pa ni tako zelo velikih hiš. Ko je prvič prišel k nam, je zaradi velikih hiš v naši deželi menil, da tu živijo milijonarji.

Res premalo cenimo to našo lepo deželo. Tujci nam to zelo pogosto povedo. In zavidajo nam mirnejši tempo življenja. Nam pa se zdi, da ves čas hitimo. Težko si predstavljamo, da ne samo posamezniki, temveč cele družbe (predvsem Amerika in azijske države) živijo samo za to, da delajo in da ustvarjajo več in več – le ne vemo, za koga. Težko je loviti ravnotežje časa, ki ga razporejamo za delo za preživetje in/ali za boljši standard, med prostim časom zase in za družino.

S potovanji sem okušal slast bogatega zahoda, vendar sem rad prihajal domov. Vkrcavanje na letalo Adrie proti Brniku je bilo vedno prijetno. Ko so prišli otroci, sem skoraj nehal z velikimi potovanji. Dom je tam, kjer se dobro počutiš. Kamor rad prideš in kjer želiš biti. Ker sem se odločil za družino, to pomeni, da sem rad z ženo in otroki. Druge stvari, predvsem moji hobiji, lahko počakajo. Kot oče želim, da me otroci videvajo in da sem ob njih. Saj je to moja pravica in moja sreča. Nočem, da mi bodo otroci rekli: »Ja, fotr, kje si pa bil v moji mladosti.« Takšna drža je precej neodvisna od kulturnega okolja in verjamem, da bo tudi mlademu paru uspevalo graditi dober odnos na drugem koncu sveta.

Mi pa poskrbimo zase v tej lepi deželi, saj svet »nima lepš'ga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja«. Še lepša bo, ko se bomo odločili vedno biti prijazni drug z drugim, najprej z domačimi in s sosedi, pa s sodelavci in seveda tujci, ki nas bodo poleti obiskovali.