Dogodivščina se je začela (1)
Do zadnjega sem nihala, ali bi sploh šla na dopust ali naj počakam do aprila in za kakšen teden ponovno obiščem Egipt. Privlačil me je tudi obisk Abu Dhabija in Dubaja, mogoče Dubaja in Sejšelov. Mislim, meni je všečna tudi misel na obisk Salomonovih otokov, ki so nekje pri Avstraliji. Obiskala bi Indijo, a me ne mika, da bi se tja odpravila sama. Potem pa sem v zadnjem trenutku na spletu zasledila zanimiv opis, ki je vabil februarja na kajtanje na Zanzibar oziroma januarja na Filipine. Nisem veliko razmišljala. Prijavila sem se na filipinsko turo. Kljub temu da me kajtanje kljub vsemu še vedno ne zanima, sem ena tistih, ki lahko ves dan sedi na plaži in gleda kajtarske vragolije na vodi. Sem pa vedela, v kaj se podajam, saj so kajtarji – tako kot večina drugih športnikov ali zagnanih rekreativcev – lahko posebni. Če v štirinajstih dneh na spotu ne bi bilo vetra, bi bila verjetno družba neznosna. Vendar se to ni zgodilo.
Tako se je pretežno ženska ekipa različnih generacij, saj je bila med najmlajšo in najstarejšo razlika v letih več kot 25 let, konec januarja odpravila na pot, ki je bila polna zanimivih dogodivščin. Začelo se je že na milanskem letališču. Tja smo se odpravili v dveh ekipah. Manjša z organiziranim prevozom na letališče, druga pa z Matijem in Špelo – ko se zgodi, da se njunemu delu ekipe nekje na poti pokvari kombi in jim z neverjetno iznajdljivostjo kljub številni prtljagi uspe, da letala v Milanu za Rijad v Saudovi Arabiji ne zamudijo.
(Se nadaljuje)