Cajne, cambohi, koši ...

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Preddvor / četrtek, 19. februar 2015 / 23:23

V preteklosti je vsakdanja potreba narekovala, da so na kmetijah pletli košare, danes pa te rokodelske spretnosti oživljajo kot tradicionalno izročilo, ki ga želijo ohraniti zanamcem. Z delavnico rokodelskih spretnosti so v Preddvoru zaznamovali tudi letošnji slovenski kulturni praznik.

Preddvor – »Pletarstvo, delo naših prednikov, je nastalo iz potrebe. Ljudje so za delo na kmetiji potrebovali cajne, cambohe, koše ... Potrebe so se spremenile, te izdelke in z njimi povezano izročilo pa vendarle želimo ohraniti in z njim seznaniti mlajše generacije. Radi bi tudi, da se ta kulturna dediščina vasi pod Storžičem zapiše in izide v brošuri ali zloženki,« je ob prvi delavnici tradicionalnih rokodelskih spretnosti povedala direktorica Zavoda za turizem Preddvor Mirjam Pavlič. Zavod za turizem je namreč skupaj z občino in Centrom za trajnostni razvoj podeželja Kranj organizator brezplačnih ustvarjalnih delavnic v okviru evropsko podprtega projekta Živa zgodovina – manjši muzeji.

Kako živo je še izročilo pletenja cajn, cambohov in košev v vaseh pod Storžičem, sta dvajsetim udeležencem prve delavnice pokazala Janez Krišelj in Jože Štefe. Oba to veščino obvladata iz otroštva, ko so se zlasti na Beli v zimskem času na kmetijah veliko ukvarjali s pletarstvom, tako za lastne potrebe kot tudi za prodajo. To je bilo zlasti moško opravilo, se spominja Janez Krišelj in o pletenju ter prodaji košar od hiše do hiše v bližnjih vaseh pove tudi kako zabavno anekdoto. Tipična belska cajna ima okroglo dno, zato da je lepo sedla v razor, ko je gospodinja vanjo na njivi nabirala krompir. »Cajna je bila osnovni pripomoček pri kmečkih opravilih. Gospodinja ni šla nikoli v »zevnik« brez cajne, motike in koša,« je »kmetske slike« iz svojega otroštva na Zgornji Beli nizal Krišelj. Cajna je torej služila za pobiranje krompirja in prinašanja pridelkov iz zelnika, kjer so gospodinje gojile zelenjavo. Camboh je bil namenjen prinašanju krme in nastilja v hlev, z njim so nosili tudi drva. Koše so imeli za krmo, pobiranje listja in trave, tudi po gobe so šli z njim. Koš listnik je služil za listje in seno, rob je imel iz rdeče vrbe. Veliki koši za gnoj so bili pritrjeni na lesene vozove, lojtrnike. Janez Krišelj je udeležencem delavnic pokazal tudi številne drobne izdelke, ki jih danes izdeluje kot spominke. Z zanimanjem si jih je ogledal turistični par iz Osijeka, ki je tega dne obiskal Preddvor.

Jože Štefe, Bevčkov Joža s Srednje Bele, ki je čez »porhanasto« srajco in hlače oblekel moder »bertoh« in se obul v lesene cokle, je udeležencem najprej pokazal orodje, potrebno za izdelavo pletarskih izdelkov: nož, nabrušen le na eni strani, pa skrhan nož za strganje palic, iz katerih se izdelajo ročaj, obroči, količi in vitre, škarje in kladivo ter stol, na katerem poteka glavno pletarsko delo. Za cajno najprej iz vrbove palice ukrivi dva obroča, zunanjega in notranjega. Včasih je to naredil kar na kolenu, sedaj ima za to izdelan nekakšen kovinski obroč, ki mu olajša delo. Takšnih inovativnih rešitev ima še več in jih udeleženci delavnic spoznajo ob prikazu postopka. Zatem pripravi neparno število reber, imenovanih količi. Med njimi potem prepleta vitre, izdelane iz leske. Lesko nabira oktobra, »gvera« pa tja do marca, a ostati mora vlažna, je povedal mojster Štefe.

Udeleženci so pod vodstvom obeh mojstrov začeli sami izdelovati košaro, nekateri od začetka, nekateri pa so dobili v roke že polizdelek. V štirih triurnih delavnicah naj bi vsak dokončal svojo košaro in jo odnesel domov. Glavnina udeležencev je bila iz Preddvora in okolice, a tudi iz Kranja, Ljubljane, Grosupljega. Helena in Biljana iz Grosupljega sta povedali, da ju je pritegnila nova, v njihovih krajih manj znana veščina, ki sta jo želeli pobliže spoznati.