Od metuljčka do saksofona

Dan po podelitvi nagrad v Cankarjevem domu so se ob slovenskem kulturnem prazniku Prešernovi nagrajenci zvečer v Prešernovem gledališču predstavili kranjskim ljubiteljem umetnosti in ustvarjalcem v kulturi.

Dopoldanski Kranj je v nedeljo spet užival v polnih ulicah kulturno-turistične prireditve Prešernov smenj, ki zadnja leta vabi v mesto ob slovenskem kulturnem prazniku. Zvečer pa so se že petič po vrsti aktualni Prešernovi nagrajenci odzvali povabilu na tako imenovani Shod muz na kranjskem Parnasi. Udeleženci shoda, v prvi vrsti prejemniki nagrad Prešernovega sklada, oba nosilca Prešernovih nagrad za življenjsko delo, pionir slovenskega stripa Miki Muster in pesnik Andrej Brvar, ter nagrajenci Prešernovega sklada: saksofonist Jure Pukl, igralka Pia Zemljič, prevajalec Marjan Strojan, plesalca Rosana Hribar in Gregor Luštek ter skladatelj Vito Žuraj, manjkal je slikar Marko Jakše, so si v spremstvu ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar, predsednika UO Prešernovega sklada dr. Janeza Bogataja in gostitelja, kranjskega župana Boštjana Trilarja, najprej v Galeriji Prešernovih nagrajencev ogledali razstavo črno-belih portretov fotografa Toneta Stojka, ki že osemnajst let fotografira vsakoletne prejemnike najvišjih slovenskih nagrad v kulturi. V nadaljevanju se je srečanje odvijalo v Prešernovem gledališču, kjer je pogovor z nagrajenci vodila Patricija Maličev.

Za dobro voljo in veselje do življenja

Dolg aplavz iz dvorane je letošnje Prešernove nagrajence pospremil na oder, kjer so zasedli svoja mesta, in se je z odobravanjem nadaljeval potem, ko je voditeljica povedala, kako se je s posamezniki dogovarjala za pogovorni večer. Ta je bil na drugi strani Atlantika, oni se še ni vrnil iz Nemčije, tretji piše magistrsko nalogo, ta je sredi vaj, druga pa je vskočila v predstavo, ker je kolegica bolna in intenzivno ponavlja besedilo. »Pa naj še kdo reče, da umetniki nič ne delajo. Hvala, da ste si lahko vzeli čas in prišli na ta pogovor.«

Prvo izpraševanje je pri častitljivih devetdesetih začinil Miki Muster. Zakaj se je pri tako ljubem plavanju odločil za slog metuljček? »Tu sem imel najmanj konkurence. Pred petnajstimi leti, ko sem bil še mlad, sem na morju poskusil, kako daleč lahko preplavam z metuljčkom. Plaval sem kilometer in pol in ker me ni nič bolelo, sem obrnil in isto razdaljo odplaval še nazaj. Če ne bi na obali stali priči, slovenski prvak v plavanju Janez Kocmur in njegova žena, tega sploh ne bi nikomur razlagal,« je o svojih plavalnih podvigih publiko v vedro razpoloženje spravljal Muster. »Zadnja leta ne plavam več veliko, so me pa pred časom otroci peljali v Banovce. Samo težko je plavati dolžino v enem kosu, ker je ogromno starih gospa, ki stojijo na sredi bazena in me ovirajo. A naj plavam slalom?« Zbirka stripov o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku je doživela že deveto izdajo, saj duhovite zgodbe treh junakov otroci in odrasli še vedno radi berejo. Da se je celo življenje trudil, da bi zabaval ljudi. »Mogoče so moje pravljice malo trapaste, a so zagotovo pravo nasprotje stresu, vojnam in slabim stvarem, ki pretresajo naš vsakdan,« je o seriji stripov o Zvitorepcu, ki jo ima za uspeh svojega življenja, še povedal Muster.

Drugi letošnji lavreat pesnik Andrej Brvar se je najprej spomnil čudovitih pesniških večerov, ki sta jih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Prešernovem gledališču prirejala France Pibernik in France Drolc. Da je bila v Kranju tudi močna literarna avantgarda z Zagoričnikom, Geistrom, Šeligom ... V nadaljevanju je spregovoril o svoji rani mladosti v Čačku, kamor sta bila med vojno izgnana njegova starša. »Sedem let sem živel v tem okolju in imam zelo lepe spomine na otroke, mesto, reko Moravo. Ko smo se vrnili v Maribor, sem se kar naenkrat znašel ob hladni Dravi in čisto drugačnih otrocih. Kar nekaj časa je trajalo, da sem se adaptiral v novo okolje,« je povedal Brvar, ki je v mladosti kolebal med likovno umetnostjo in primerjalno književnostjo in izbral slednjo. Čeprav se nikoli ni ločil tudi od likovnega, saj je temeljni element njegove poezije pesniška slika. »Svet vselej vidim v slikah, kot filmske sekvence, ki jih je vedno mogoče dobro opisati. Moja poezija iz šestdesetih in sedemdesetih let izhaja iz nepredvidljive montaže teh slik.« Po primeru ga vpraša Patricija, Andrej pa v duhovitem tonu pove verz: »Polni travnik krtač, kako si pa kaj ti drugač'.« Izzvan je bil tudi na temo pesniškega in življenjskega vitalizma, ki mu je zelo blizu, saj, kot je povedal, njegovo veselje do življenja izhaja iz dveh premis, ki ga, starejši kot je, vedno bolj odločata. »Zavedati se je treba končnosti svojega življenja in spoznanja, da sta nam svet in življenje, bila podarjena. Vse bi lahko bilo drugače, lahko bi bilo nič.«

Umetnik mora izstopiti iz svojega telesa

Na vrsti je bil plesni par Rosana Hribar in Gregor Luštek in na vprašanje, ali v njunem plesu obstaja gib, ki je samo njun in vseobsegajoč, je Rosana odgovorila, da bi odgovor raje odplesala, kot pa povedala. Da ima vsak gib zase določen pomen in da vse, kar odplešeta, koncentrirata v eno samo smer, odnos, moment, akcijo. »Ples je zame trenutek in ta je vseobsegajoč, saj je cel svet, v katerega si stoodstotno zatopljen,« je dejal Gregor, Rosana pa potrdila, da v svoje plesne nastope seveda tudi „zapakirata“ to, kar se jima sicer dogaja v življenju. »Pred leti sva potrebovala ploščice za kopalnico, v Beogradu pa je bilo plesno tekmovanje z nagrado tri tisoč evrov, pa sem rekla, pojdiva. In sva šla, zmagala, dobila denar na roke v kuverti, odšla domov in renovirala kopalnico.« Kot plesni par sodelujeta od leta 1996 in kot pravi Rosana, bosta, čeprav da sta po letih že za plesni pokoj, v nekaj prihodnjih letih še malo „pobrcala“.

Prevajalec in pesnik Marjan Strojan je na vprašanje, kako se je loteval prevoda Izgubljenega raja, prevajal ga je namreč kar petindvajset let, povedal, da je pomagal neki mladenki iz Anglije pri razlagi tega temeljnega Miltonovega dela: »Najprej sem nekaj verzov prevedel v slovenščino in ji potem nazaj razlago ponudil v angleščini. To je bilo tako lepo napisano, da sem začel prevajati. Vsa ta leta sem trdo delal, saj gre hkrati za vrhunsko poezijo in prevod za Anglijo pomembnega zgodovinskega dela. Ko sem nekega dne ob 7. uri zjutraj prevedel zadnji verz, je bil to najsrečnejši dan v mojem življenju,« se je spominjal Strojan. Na vprašanje, kaj mu pomeni zahtevnost prevoda, pa je dejal, da je smiselno prevajati predvsem zahtevna besedila, čeprav marsikdaj prevede tudi kaj „lažjega“. Trenutno se ukvarja z antologijo angleške poezije. In zakaj je njegova prva zbirka govorila o naravi? »Pesmi sem pisal že dlje časa, a jih nikjer nisem mogel objaviti. Pesniki, ki so pisali o naravi, so bili v tistih letih nekako bolj „odštekani“ in tudi meni se je zdelo pisanje o naravi predvsem bolj zrelo. Sicer pa v poeziji vidim predvsem poezijo in je nočem mešati z življenjem.«

Skladatelj Vito Žuraj je uvodoma v duhovitem tonu povedal, da so ga na podelitvi neke nagrade imenovali za Viktorja Gulaša, na vprašanje, v kakšni zvočni družbi je preživel nedeljo, pa je dejal, da v glavnem vilic in nožev, s katerimi so „rožljali“ na kosilu v Gradu Brdo. O tem, ali pri ustvarjanju potrebuje zvočno kuliso v ozadju ali popolno tišino, pa je dejal: »Odvisno, za kakšen stadij pisanja gre. Če šele iščem ideje, potem želim tišino in predvsem temo. Ko sem živel v Rimu, sem ideje iskal tudi na nočnih sprehodih po parku. Bilo je manj hrupa, manj ljudi, manj svetlobe. Ko preidem v fazo zapisovanja ideje, pa je tudi vedno manj faktorjev, ki bi me motili.« Je res, da smisel skladbi dajejo predvsem detajli? »Detajli so del celotne oblike, ne moreš pa delati le na detajlih, saj če umetnik nima pregleda nad celotno obliko, delo ni dobro opravljeno – in obratno seveda.«

Igralka Pia Zemljič je ob odgovorih predhodnikov ugotavljala, kako podobni so mehanizmi in vzgibi pri ustvarjanju. »Kadar si zares dober na odru, pomeni, da živiš le za tisti trenutek. Takrat za trenutek izgineš iz svojega telesa in živiš neko drugo telo, v mojem primeru je to lik, ki ga igram na odru.« So se moški že naučili imeti radi kompleksne in zakomplicirane ženske, jo vpraša tudi sicer prijateljica Patricija. »To sicer težko rečem. Zagotovo pa me zelo zanima igrati resnične osebe, ženske, ki res obstajajo, ne pa nekih „fatalk“, za katere niti ne vemo, ali obstajajo ali ne.«

S sestro Barbaro Zemljič, sicer režiserko, sta bili v šolskih letih tudi odlični v matematiki in logiki, o čemer Pia meni, da je matematika povezana tudi s komedijo, saj moraš vedno ujeti pravi čas in pravi trenutek za pravo repliko. Če si zamudil, si opravil slabo. Zelo eksaktno, mar ne? Pia sicer obožuje film, a ga je v Sloveniji premalo, da bi stavila samo nanj. Zato ne postavlja v ospredje ne filma ne gledališča. »Predvsem je pomembno, s kom delaš. Pomembna sta prava pretočnost in energija pri delu. Takrat lahko pride do presežka.«

In ne nazadnje Jure Pukl, izjemen saksofonist, ki se je zaljubil v samo glasbo, bolj kot v izvor džeza, ki je nastajal med temnopoltimi Američani na bombažnih poljih. »Začarala me je glasba. A mnogo za tem, ko sem veljal za najslabšega klarinetista v velenjski godbi. Dirigent je rekel očetu: 'Jurij ni za muziko'.« Odprlo se je, ko je bil vključen v evropski orkester mladih glasbenikov in je šel na prvo turnejo za štirinajst dni. »To je tisto, kar me je prevzelo, glasba, druženje z glasbeniki in potovanja iz mesta v mesto. To delam še danes.« Jure je govoril še o ljudeh, ki poslušajo džez, ki jih v New Yorku, kjer deluje, veliko in so izjemno iskreni do glasbenikov. »Vseeno je, ali igraš za petnajst ljudi ali pa pet tisoč. Pogosto je pri petnajstih odziv boljši in bolj iskren.« Nakar je v roke vzel saksofon in uradni del večera zaključil z glasbo. Še bi ga poslušali.