Ples v maskah

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 14. februar 2015 / 18:34

Pred pustom 2015 bi rad izpostavil en paradoks. V pustnem času je dovoljeno, da si vsak nadene masko in nastopi v vlogi nekoga, ki sicer ni on sam. Lahko je eden od pomembnežev našega časa – papež, Obama, Putin, Angela ali katerikoli angel. Lahko se zamaskira v opravo mitološkega ali etnografskega bitja, kakršna so kurenti ali cerkljanski laufarji. Ali pa se našemi kar tako, le za hec in kratek čas. Je pač pustni čas. Na drugi strani pa spregledujemo kapitalno dejstvo, da večina ljudi, ne samo najbolj pomembnih, nosi maske skozi vse leto, in ne le tistih nekaj dni okoli pusta. Na eni strani imamo torej pustne karnevale, na drugi plese v maskah, ki trajajo vse leto.

Ko srečamo zamaskiranega človeka, samodejno ugibamo, kdo bi utegnil biti pod masko. Čeprav v tem primeru vsebina ni bistvena, glavni je videz – maska. Kurentova maska je tista, ki šteje, ne človek, ki je v njej. Važna je vloga kurenta, ne tisti, ki jo trenutno igra. Drugače je s celoletnimi maskami. Obraz ruskega predsednika Putina je skozi vse leto enak, je pravi »pokerface«, po njegovem obrazu ne moreš soditi, kaj se dogaja v glavi za tem obrazom in izrazom na njem. Tega, kar naklepa ta veliki igralec v ukrajinskem pokru, ni mogoče razbrati iz njegovega obraza, ki je že dolgo maska. Pri manjših in manj spretnih igralcih je to kdaj pa kdaj mogoče – izraz na njihovem obrazu se nenadno spremeni, izda jih nasmeh, ne morejo skriti nekega močnega čustva ali presenečenja, njihove maske niso popolne.

Zdi se, da bližina pusta okuži tudi nekatera druga početja v februarju. Naš kulturni karneval, denimo. Za nekaj dni postanemo zelo kulturni, zgodi se hiperprodukcija kulturnih dogodkov, umetniki in kulturniki v teh dneh niso le šeme, postanejo narodni junaki. Masko kulturnosti si nadene vsak, ki da kaj nase in se poda na kako kulturno prireditev. Lani se je v tem istem času zgodil žled. A ta ni bil prav nič kulturen in še manj šemast. Narava se je izkazala za brutalno, prav nič ji ni bilo do heca in sprenevedanja. Letos se je žled, ki je bil tragedija, ponovil kot farsa. Vremenarji so napovedali, da bo v dneh pred Prešernovim zapadlo silno veliko snega. In potem je vsa država zaigrala pripravljenost, ponovil se je ritual »Nič nas ne sme presenetiti«, eden od karnevalov iz poznega socializma. Čeprav je bila cesta splužena kot še nikoli, našega poštarja ni bilo; veleumni šefi v Mariboru so že dan prej ugotovili, da raznos pošte v grapah zahodne Slovenije ne bo mogoč – in kljub temu da ujme ni bilo, poštarji niso šli na svojo vsakdanjo pot. Ravnatelji mnogih šol so hiteli pojasnjevati, da so imeli dober namen, ko so za petek, šestega februarja, odpovedali pouk.

V zadregi so se znašli tudi mediji, ki so dan prej histerično napovedovali vesoljni potop, potem pa tega ni hotelo biti. Narava, ki ima svojo muhasto pamet, se je odločila, da bo snežni ciklon potoval južneje in je tako oplazil le južno Slovenijo. Meteorolog Brane Gregorčič je duhovito zaključil to šemarijo s Prešernovo opazko: »Le čevlje sodi naj kopitar.« Manj sreče je imel njegov kolega, ki je dan prej nadvse resnobno pojasnjeval dogajanje kar na ulici; pa se je zgodilo, da se je za njim ustavila mimoidoča oseba (brez maske, faca moškega spola, sama po sebi dovolj šemasta) in se spačila v kamero. Je pač naneslo, da so sovpadli meteorološki, kulturniški in pustni čas, to pa je nevarna zmes … Kakorkoli že: za pusta kar bodimo malo šemasti. V postnem času pa bodimo bolj pozorni na face tistih, ki mask nikoli ne odvržejo!