Pravo in poezija
V nedeljo bomo spet počastili Prešerna, pa umetnost in kulturo nasploh. Tule pa začnimo z dejstvom, da Prešeren ni živel od poezije, ampak od odvetništva. Danes se zdi ta kombinacija tako rekoč nemogoča. Niti predstavljati si ne moremo, da bi uspešen advokat pisal še dobro poezijo. Da bi gospodje in gospe iz znanih in manj znanih odvetniških pisarn poleg novcev klepali tudi verze … Ne, ne gre skupaj. Da bi bil slab odvetnik hkrati še pesnik – no, to bi nekako še šlo, a tudi ta kombinacija ni prav verjetna. Naša starejša in novejša literarna zgodovina pa pričata, da so pravo in poezija ali kaka druga umetnost čisto združljive reči. Pesnik Alojz Gradnik je bil sodnik, sodnik je bil pisatelj Fran Milčinski, Janko Kersnik notar, vse je prekosil odvetnik Ivan Tavčar, ki je izjavil, da je liberalec lahko le tisti, ki ima kaj za pod palec. Pravnik po diplomi pa je bil tudi Tavčarjev poljanski rojak, pisatelj in lanski Prešernov nagrajenec Vladimir Kavčič. Pa ni bil liberalec.
S kombinacijo pravnika in pesnika v Prešernovi osebnosti se je na simpoziju Prešernovi dnevi v Kranju (1999) soočil dr. Boštjan M. Zupančič, evropski sodnik in eden najbolj galantnih pravnikov med Slovenci danes. »Postavlja se torej vprašanje, ali je iz Prešernovega sloga in iz njegovih besednih formulacij mogoče zaključiti, da imamo opravka z nekom, ki je pravno verziran. Med značilnosti pravniškega mišljenja sodi visoka stopnja sposobnosti abstrahiranja, sposobnost artikuliranega verbalnega izražanja (predvsem pisnega), sposobnost zaobseženega pomnjenja in druge podobne sposobnosti verbalne inteligence, ki jih na primer odvetnik potrebuje, da lahko uspešno obvladuje množico verbalnih podatkov v zadevah, ki jih zastopa. Treba je tudi obdržati v mislih, da je pravniški poklic najintimneje povezan z reševanjem sporov vseh vrst in da torej na neki način živi od človeške neumnosti in zlobe. Edina izjema od tega so tisti pravni posli, teh pa tudi ni tako malo, ki se nanašajo na poslovni svet in poslovno sklepanje pogodb itd. Že Samuel Johnson je dejal, da je dobro študirati pravo, ni pa ga dobro prakticirati. 'It is good to study law; it is not good to practice it.' Z drugo besedo, pri Prešernu bi bilo treba biografsko oceniti, v kolikšni meri je bil pod pritiskom (stresom) vsakdanjih vtisov in profesionalne deformacije, kakršno s sabo prinašata odvetniško delo in življenje. Da je tak stres brez dvoma obstajal, je mogoče trditi z gotovostjo, kajti pravno profesionalno delo celo v provinci ni moglo biti neobremenjeno. Gazenje po človeških nesporazumih, sporih, prestopkih itd. ne more nikogar oplemenititi – na senzibilno pesniško osebnost pa mora delovati prav porazno. Psihoanalitično bi Prešernov osebni obrat stran od teh vprašanj, to je, njegovo osebno osredotočenje na lirične in narodobudne teme lahko celo imenovali formiranje reakcije (reaction formation). V tem pogledu bi bila zanimiva primerjava z Alojzom Gradnikom in drugimi literati, ki so bili tudi pravniki …«
Prešernova mati Mina je poznala sinovo negospodarno naravo in je tudi zato hotela, da bi študiral za duhovna ali da bi si kot pravnik poiskal državno službo, bil tako že vnaprej preskrbljen in se ne bi po odvetniških pisarnah mučil s strankami in njihovim premoženjem – ko pa še za svoje lastno ni znal poskrbeti. Bi bilo danes drugače? Ne vem. Vem pa, da delati v kulturi pri nas ni donosno, ne v Prešernovem ne v našem času. Tudi naša država ne rabi poezije. Več kot očitno pa je, da bi rabila več prava.
Viktor Prestor