Cenetu Matičiču v spomin

Besedilo: Marjeta Žebovec
Kategorija: GG Plus / sreda, 21. februar 2007 / 05:00

Pred dnevi je umrl matematik, ekonomist, vodja Lesnininega marketinga in poslanec v Skupščini Socialistične republike Slovenije, pa tudi glasbenik, mož, oče in ded, član zelo stare kamniške rodbine, častni občan Kamnika Cene Matičič.

Rojen je bil leta 1920 v Kamniku, tam je obiskoval tudi osnovno šolo. Gimnazijo je obiskoval pri frančiškanih v Novem mestu in Ljubljani. Po končani gimnaziji je najprej študiral matematiko in fiziko na Pedagoški akademiji in nato več let poučeval na osnovnih šolah v Stični in Ljubljani, potem pa v okviru mladinskih delovnih brigad na progi Šamac–Sarajevo. Študiral je tudi v Parizu in Beogradu. Po diplomi se je zaposlil kot srednješolski profesor na gimnazijah v Plevljah, v Kamniku, dal je pravzaprav pobudo za ustanovitev višje gimnazije v Kamniku in bil njen prvi ravnatelj. Poučeval je tudi na srednjih šolah v Ajdovščini, Domžalah in Ljubljani. Študij je nadaljeval na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo in dosegel magisterij znanosti, tema njegovega magistrskega dela je bil družbeno-ekonomski razvoj Alžirije, doktorat pa mu zaradi političnih spletk ni bil dosegljiv. Kljub temu je od leta 1966 do 1974 predaval na Pedagoški akademiji in Ekonomski fakulteti, v letu 1971 pa se je zaposlil v Lesnini, kjer je oral ledino na področju marketinga in reklame. Veliko je tudi pisal za Lesninino interno glasilo Les, pa tudi za druge strokovne publikacije: Lesni svet v besedi, Bančni vestnik, Gospodarski vestnik, Denar, Finance.

Ceneta Matičiča je zelo privlačila tudi glasba. Kot ljubiteljski zborovodja je vodil pevske zbore v Kamniku, Tessendorfu, Bruslju in Ljubljani, pa tudi v mladinski delovni brigadi: povsod je bil zahteven zborovodja in le kot tak je lahko dosegal uspehe na nastopih in tekmovanjih doma in v tujini.

Ker pa je bil vsestranski človek, se je podal tudi v politiko. Bil je poslanec v republiški skupščini, kjer je leta 1971 skupaj z Ivanom Kreftom in Tonetom Remcem sprožil in vodil akcijo 25 poslancev. Na kratko: v socialističnem sistemu, ki ga je v celoti vodila Komunistična partija in pozneje Zveza komunistov, je bil celoten postopek izbiranja ljudi, ki naj pridejo na vodilne funkcije in morajo biti izvoljeni na volitvah, opravljen že pred volitvami, tako da so bile te pravzaprav farsa, saj ni bilo več koga voliti. Na listah je bilo toliko kandidatov, kolikor jih je bilo treba izvoliti, vsi so bili pripadniki ene in edine dovoljene stranke ali pa formalno niso bili vključeni vanjo, bili so ji le poslušni. Skupina poslancev takratne republiške skupščine pa je hotela doseči, da bi bilo dejansko mogoče voliti, torej da bi bilo na volilnih listah več kandidatov. Za volitve članov zveznega predsedstva iz Slovenije je z veliko muko dobila dodatnega kandidata, pa še ta, ki so ga našli, si je tik pred zdajci premislil in spravil vpletene poslance v nemilost pri vodstvu ZK. Tisti, ki se niso pokesali ali izjavili, da so bili zavedeni, so trpeli hude posledice: bili so izključeni iz ZK, osramočeni, njihova kariera je bila za določen čas ali dokončno onemogočena. Najbolj je trpel prav Cene Matičič, ki je bil gonilna sila akcije. Človek, kakršen je bil: izobražen, razgledan, komunikativen, ljudski tribun – se je moral umakniti v zasebnost. Zatekel se je v pisanje. Pisal je za glasila, omenjena na začetku članka, sčasoma le še za Les, dva učbenika v francoščini za tuje študente, dve strokovni deli: Vizija davčnega, bančnega in kreditnega sistema XXI. stoletja, v kateri je predstavil tudi zamisel o davku na dodano vrednost, Nobelovci s področja ekonomije od 1969 do 2000 in nazadnje še dokumentarno delo o akciji 25 poslancev z naslovom Vpet v pomlad sedemdesetih let.

Da akcija ne more uspeti, je bilo vsem pravzaprav že na začetku jasno. Zakaj pa so vendarle šli do konca? Cene Matičič v knjigi Vpet v pomlad sedemdesetih let takole pojasni: »Res je, vedeli smo, da ne more uspeti … Volivci so res vedno godrnjali, češ kakšne volitve pa to sploh so, vendar je bilo to le godrnjanje. Mi smo temu godrnjanju prek sprejetega amandmaja odprli prosto pot in jo takoj zatem tudi udejanjili … Čisto hote smo torej trčili v nedotakljivost in svetost pravic, ki so bile kot svete in nedotakljive v lasti in posesti le najbolj revolucionarnega jedra starih in preverjenih revolucionarnih sil …«

Ob tem je seveda trpela tudi njegova družina. Sinova sta mu že na začetku vseh zapletov svetovala, naj se umakne iz politike, vendar je čutil kot svojo dolžnost, da akcijo izpelje do konca. Res jo je in potem dobil tudi največ udarcev. Potisnjen je bil v zasebnost, kar je zelo občutila tudi njegova družina, zlasti žena, saj sta bila sinova že odrasla. On je pisal, žena pa je našla tolažbo v obdelovanju vrta, ki so ga imeli okrog hiše v Rogatcu na Kureščku. V starosti sta se preselila nazaj v Kamnik, takrat pa je prišla tudi dokončna rehabilitacija, več in objektivno se je začelo pisati o akciji. Predsedstvo republiške konference SZDL je na 32. seji 3. oktobra 1989 ugotovilo, da je bila akcija proti 25 poslancem politična napaka. Počasi je prišlo na dan, da je bil onemogočen zelo sposoben človek …