Ljubim te, tako te ljubim!

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Razvedrilo / četrtek, 5. februar 2015 / 12:05

Včasih se vprašam, kaj bi bilo narobe s tem, če bi moški žensko osvajal na star način. Staromodnost gor ali dol, v njej si vsaj začutil nekaj elegance, nekaj spoštovanja, rahlo zanimanje za žensko je bilo tudi vidno. Danes pa je tako, da moški ali ne znajo pristopiti oziroma vse prepustijo ženskam ali pa je njihova ljubezen tako goreča, da izgori, še preden sploh pride do, recimo, realnega stika. »Spet si nabasala na junca,« bi rekla kolegica.

Ogovoril me je po Facebooku, spletnem čudežu, ki ga nekateri uporabljajo tudi ali predvsem za spoznavanje žensk. Pravzaprav je Facebook v Sloveniji, lahko bi rekli, legaliziral spletne zmenke. Imamo portale, namenjene prav spletnim zmenkom, pa vseeno se tam velikokrat zgodi, da se posamezni profili zelo razlikujejo od dejanske slike neke uporabnice ali uporabnika portala. Na Facebooku je tega manj, večina ima tam vsaj predstavitveno fotografijo oziroma jim objava številnih svojih fotografij ne predstavlja nobenega problema. Na kavi v novem krilu, na dopustu med srečanjem s slonom, v avtobusu med prebiranjem časopisa. Ljudje slikajo sami sebe tudi med delom v drvarnici …

Skratka, ogovoril me je s stavkom, da ne ve točno, od kod se poznava, bi me pa povabil na večerjo. Najprej sem bila malce presenečena nad direktnostjo. Pogledala sem njegov profil in ugotovila, da je fant petnajst let mlajši od mene. No, pri petintridesetih naj bi bil sicer moški že izoblikovana osebnost, odrasel, vseeno pa ne bi rada dajala vtisa, da sem na večerji s sinom oziroma hčerinim fantom. Priznam, da pa me je pristop pritegnil, ker danes res težko srečaš nekoga, ki bi imel toliko poguma, da bi te povabil ven s prvim stavkom.

Vseeno nisem takoj privolila, ampak sem se spustila z njim v pogovor. Leta ga niso motila, mene pa je bolj vodila radovednost kot kaj drugega. Izmenjala sva si telefonski številki in ker na fotografijah ni dajal mulčevskega vtisa, deloval je starejši, sem privolila. Vendar sva zaradi obojestranskega pomanjkanja prostega časa ugotovila, da se srečava lahko šele čez slabih štirinajst dni. Kmalu sem tudi ugotovila, od kje se poznava, a ker zadnjih dvajset let gledam po starejših moških, ga pač nisem opazila na način, kot je on mene. Barvo oči sem si zapomnila, pa da je visok, da sva spregovorila celo besedo ali dve, kaj več pa mi ni ostalo v spominu.

(Se nadaljuje)