Vurnik, arhitekt, ki ga šele spoznavamo

Dne 1. junija bo minilo 130 let, odkar se je v Radovljici rodil arhitekt Ivan Vurnik, ki je skupaj s soprogo Heleno Kottler Vurnik pustil pomemben pečat na slovenski arhitekturni dediščini.

»Pogosto se spomnim, kako smo ju srečevali, ko sta se s soprogo sprehajala po Radovljici in okolici. Žal mi je, da takrat še nismo znali ceniti veličine njegovega dela,« je spomine na arhitekta Ivana Vurnika in njegovo soprogo Heleno, arhitekta in slikarko, ki sta pustila pomemben pečat v mestu, v Sloveniji in širše, strnil predsednik krajevne skupnosti Radovljica Ladislav Eržen. Radovljičani so pred nekaj leti spominu na rojaka posvetili krajevni praznik, letos, ob 130. obletnici Vurnikovega rojstva, pa skupaj z Občino in arhitekturno stroko pripravili sklop aktivnosti in prireditev, ki bodo povečale njegovo prepoznavnost in njegovemu delu dale mesto, ki mu pripada, tudi v širši javnosti, ne le v stroki.

Arhitekt in urbanist

Ivan Vurnik se je rodil v Radovljici, v znani podobarski in kamnoseški družini. Arhitekturo je študiral na Visoki tehnični šoli na Dunaju, kjer je po študiju dve leti deloval kot pomožni arhitekt gradnje novega cesarskega dvora, dunajskega Hofburga. Leta 1919 se je vrnil v Ljubljano, kjer je do leta 1946 vodil oddelek za arhitekturo, nanj pa je iz tujine povabil tudi arhitekta Jožeta Plečnika. V strokovni javnosti velja za pionirja moderne arhitekture in poleg Jožeta Plečnika in Maksa Fabianija velja za utemeljitelja urbanizma na Slovenskem; prav Vurnik je dal pobudo za ustanovitev takratnega arhitekturnega oddelka na Tehnični fakulteti v Ljubljani, temelj današnji Fakulteti za arhitekturo.

Povezana v življenju in delu

Vurnikovo ustvarjanje je zaznamovalo tudi življenje s Heleno Kottler Vurnik, na Dunaju rojeno in akademsko izšolano slikarko, grafičarko ter ilustratorko, s katero sta sodelovala predvsem pri delih za cerkvene naročnike. Kottler Vurnikova je veljala za mojstrico vseh slikarskih in grafičnih tehnik ter uporabne umetnosti. Slikala je v olju, ustvarjala je v tehniki emajla in mozaika, grafike, ukvarjala se je s knjižno opremo oziroma ilustracijo, izdelovala je vinjete za časopise ter predloge za vezenje, tudi za cerkvena bandera. Ivana Vurnika, s katerim sta se poročila in se naselila v Radovljici, je spoznala leta 1913. Zakonca Vurnik sta prvič poklicno sodelovala pri preureditvi škofovske kapele v Trstu, s čimer sta začrtala pot svojemu nadaljnjemu skupnemu delu. Najbolj znameniti deli, ki sta nastali v sodelovanju Ivana in Helene Vurnik, pa sta Zadružna gospodarska banka in preureditev cerkve sv. Petra v Ljubljani.

Obletnica je priložnost, da ga spoznamo

Obletnico rojstva so kot priložnost za predstavitev Vurnikovega življenja in dela širši javnosti prepoznali tudi v Centru arhitekture Slovenije, ki je v sodelovanju z Občino in Krajevno skupnostjo Radovljica ter z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje, Fakulteto za arhitekturo in Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje pripravil pester program Vurnikovih dnevov 2014. Zaključili se bodo v soboto, 31. maja, s simpozijem na predvečer obletnice Vurnikovega rojstva.

Vurnikovo delo in njegovo zapuščino med širšo javnostjo uspešno promovirajo tudi z imenitnim novim vodnikom po Vurnikovih najpomembnejših arhitekturnih delih, ki obiskovalce med drugim popelje od Vurnikove družinske grobnice na starem radovljiškem pokopališču mimo hotela Grajski dvor in letnega kopališča Obla gorica do bazilike Marije Pomagaj na Brezjah, za katero je Vurnik v šestdesetih letih prejšnjega stoletja napravil načrt prenove fasade. Na Golniku je Vurnik zasnoval stavbo sanatorija za pljučne bolnike, v Mariboru delavsko naselje vrstnih hiš, v Ljubljani pa nas vodnik usmeri do Sokolskega doma, Anatomskega inštituta in stavbe Zadružne gospodarske banke na Miklošičevi, ki s svojo barvito, bogato okrašeno ter arhitekturno razgibano fasado velja za eno najrazpoznavnejših ljubljanskih znamenitosti.

Vurnikova hiša v Radovljici še stoji

Hiša, v kateri je živela družina Vurnik, še stoji. Zanjo skrbi vnukinja Ivana in Helene Vurnik Marija Žumer Pregelj, hči njune hčere Mire. Drugi otrok zakoncev Vurnik, sin Niko, je že kot srednješolec v začetku druge svetovne vojne padel pod streli italijanske vojske. Njegova podoba je tudi na mozaiku, ki krasi družinsko grobnico Vurnikovih na radovljiškem pokopališču.

V Vurnikovi rojstni hiši, ki stoji v bregu pod obzidjem grajskega parka, prav pod delom, kjer se konča obnovljeno grajsko obzidje in stari zid že nekaj let nezadržno razpada, je še vedno veliko predmetov, ki sta jih uporabljala zakonca Vurnik; njuna vnukinja jih je nekaj posodila radovljiškemu muzeju in so v okviru Vurnikovih dnevov na ogled v Šivčevi hiši. V Radov­ljici si želijo, da bi v hiši nekoč uredili tudi spominsko sobo.

Darila arhitekture

Na pobudo Centra arhitekture je v sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v tem času nastala še zanimiva zbirka spominkov in poslovnih daril, ki so jih oblikovali študenti industrijskega in unikatnega oblikovanja z mentorjema Vladimirjem Pezdircem in Juretom Miklavcem.

Zbirka je v času Vurnikovih dnevov na ogled v Radov­ljiški graščini. Več kot petdeset projektov se na izviren in duhovit način spoprijema z bogato dediščino Ivana in Helene Vurnik. Kot z zadovoljstvom poudarjajo na Centru arhitekture, premišljena dela kažejo številne izrazne možnosti oblikovanja, na moč komuniciranja in prenos simbolne vrednosti v uporabne izdelke. Tako se projekt Darilo slovenske arhitekture povezuje tudi s slovensko industrijo – papirnate prtičke bo izdelovala Paloma, brisače Svilanit, čokoladne praline pa Lucifer. Izdelke še razvijajo in v prihodnje na ta način želijo predstaviti tudi druge slovenske arhitekte.