Preselil se je v našo družino

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 5. februar 2015 / 12:09

Lani je minilo dvesto let od rojstva izumitelja fotografije na steklo Janeza Puharja. Petri Puhar in Vasji Doberletu je z majhno skupino sodelavcev uspelo pripraviti prek trideset dogodkov temu pomembnemu Slovencu in Petrinem daljnemu sorodniku v čast.

Kakšne spodbude so vas vodile, da ste se lotili tako zahtevnega in obsežnega projekta, Puharjevega leta, kot ste poimenovali celoletno obeleževanje 200-letnice rojstva Janeza Puharja?

»Težko bi rekla, kdaj sem začela razmišljati o Janezu Puharju. Že pred mnogimi leti mi je o daljnem sorodniku govoril pokojni oče Franc, ki je o njem tudi zbral različno gradivo ter ga, ko je bil že v letih, zaupal meni. Najbolj dragocen je očetov tipkopis, ki dokazuje, da se je že on ukvarjal z mislijo, da bi Janezu Puharju postavili obeležje v Prešernovem gaju. Oče je bil sicer rojen v isti hiši kot leta 1814 naš slavni prednik, na takratni Konjski ulici 9 v Kranju. Hišo je po požaru leta 1749 zgradil kamnosek Jakob, ded Janeza Puharja, podrli pa so jo po 2. svetovni vojni. Spominsko ploščo danes najdemo na sosednji hiši v Reginčevi ulici. Pri Reginc se je Puharjevim reklo po domače.

Pred leti je tudi v meni začela tleti želja, da izvem več o pomembnem Slovencu. Kmalu smo se našli štirje s podobnimi načrti – Vasja Doberlet, predsednik kranjskega fotografskega društva, ki nosi izumiteljevo ime, takratna kustosinja Gorenjskega muzeja Nataša Robežnik in oblikovalec Aljaž Primožič. Plod tega zagnanega sodelovanja je prva razstava o Janezu Puharju, ki je danes umeščena v Layerjevo hišo, in spletne strani v dveh jezikih. Z Vasjem naju je naveza v fotografskem društvu gnala naprej. Menila sva, da bi bilo treba Puharja zaradi njegovega prispevka k uvrstitvi slovenske inovativnosti na svetovni zemljevid razvoja fotografije postaviti v alejo najuglednejših rojakov. Kot naročeno se je bližalo leto 2014 z 200-letnico njegovega rojstva in tako je dozorela ideja: 'Praznujmo vse leto, da ne bo več Slovenca, ki ne bi vedel, kdo je bil Janez Puhar!' Začela sva nizati ideje za dogodke, s katerimi bi pokrila celo leto, in kmalu spoznala, da bova težko vse izpeljala sama. Za projekt nama je uspelo navdušiti predstavnike občin, kjer je Puhar živel, privabiti ljudi iz stroke, predvsem Blaženko First iz Narodnega muzeja Slovenije, pritegnila sva tudi Gorenjski muzej, Slovenski etnografski muzej, NUK, Muzej za arhitekturo in oblikovanje.«

Ob uvodnem dogodku tudi SAZU ...

»Želja je bila Puharjevo leto začeti s svečano akademijo v najbolj eminentni slovenski znanstveni ustanovi, Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Da bi praznovanje Puharjeve obletnice dobilo še večjo težo, smo za častno pokroviteljstvo prosili predsednika države Boruta Pahorja, ki je ga je brez pomisleka sprejel.«

Ob priložnosti ste dejali, da sta že na samem začetku dva dogodka na vas pustila močan vtis. Katera?

»Prvi čustveni šok je bil, ko sva s sinom Jernejem, oblikovalcem celostne podobe našega Puharjevega leta, prišla v Narodni muzej in je Firstova pred nama odprla šatuljo, v kateri je shranjen originalni avtoportret Janeza Puharja. V tistem trenutku so se mi vlile solze, čas je zame v trenutku preskočil v 19. stoletje. Najbrž nas Puharje poganja ista kri. Pri sorodnici Alenki Puhar sem našla zapis, v katerem citira angleškega pesnika Roberta Gravesa 'pihaj v pepel mrtvega človeka, pa bo vzplamenel kot živ ogenj'. To se je res zgodilo. Moja želja po raziskovanju prednikov je, kot rečeno, preskočila na sina Jerneja. Ko sva iz muzeja nato dobila skenirano originalno fotografijo in sva jo povečala v naravno velikost, je bilo, kot bi naš prednik oživel. V tej povečavi sto sedemdeset let stare črno-bele fotografije in v njegovih svetlih očeh vidiš njegovo osebnost, samozavest in ponos. Portret imamo še vedno v stanovanju in lahko rečem, da se je Janez Puhar kar nekako preselil v našo družino.«

Ste v portretu, glede na skupno družinsko drevo, kdaj iskali celo kakšno vizualno podobnost z njim?

»So mi že rekli, da imava podobne poteze (se zasmeje), sama pa menim, da jih imava kvečjemu v značaju. S sorodnikom Mihom Puharjem, ki živi v Švici, sva izdelala rodovnik in ugotovila skupne korenine od Adama Puharja naprej, rojenega okrog 1620. Najini veji se razideta v 18. stoletju, zadnji skupni sorodnik je Jakob (1713–1775). Ta je imel dve ženi, prva je bila Gertruda Killer, po katere liniji pridemo do naše družine, druga žena pa je bila Elizabeta, ki je imela sina Jožeta, očeta izumitelja Janeza Avguština Puharja.«

Na nek način je tudi projekt Puharjevo leto postal vaš družinski projekt ...

»Z nepogrešljivima idejnim pobudnikom in tesnim sodelavcem Vasjem Doberletom ter prijateljem Vitomirjem Pretnarjem bi lahko rekla tako. Pri nas doma je navada, da si vsi vse povemo in o vsem soodločamo. Preprosto se nismo mogli izogniti dejstvu, da bo v projektu tako ali drugače sodelovala vsa družina. Najbolj se je seveda angažiral Jernej, ki želi diplomirati z oblikovanjem knjige o Puharju. Ta naj bi sledila kot nekakšen rezime vsega, kar se je dogajalo v preteklem letu.«

Rdeča nit več kot tridesetih dogodkov, povezanih s Puharjem, ki so se zgodili v preteklem letu, je bila nedvomno potujoča razstava Od Kranja do Dovjega, ki je prepotovala velik del Slovenije.

»Ko sem prebirala njegov življenjepis, me je prešinilo, v kolikih krajih je deloval kot duhovnik, pa sem tako dobila idejo za potujočo razstavo. Sestavila sem prošnjo za sprejem razstave županom vseh občin, kjer bo ta gostovala, in prav vsi so bili navdušeni nad idejo. Pri oblikovanju razstave je Jernej odigral zelo pomembno vlogo, saj jo je zasnoval kot gibljivo, trpežno in primerno za različne prostore. Razstavo smo postavili kar v dvanajstih različnih krajih, od nove ljubljanske galerije Kult 3000 do ljubke telovadnice v podružnični šoli na Svibnem. Ocenjujem, da je prek te razstave Puharja bolje spoznalo vsaj deset tisoč ljudi. Odmev razstave je prišel tudi do slovenske veleposlanice na Češkem. Po njeni zaslugi smo razstavo prevedli in jo predstavili v Narodnem tehniškem muzeju v Pragi, trenutno pa je na ogled v mestu Liberec.«

Žal vam ni uspelo v Kranju poimenovati trga po Puharju (na Planini imamo sicer ulico Janeza Puharja) na katerem bi stal tudi kip izumitelju v spomin. Kaj je šlo narobe?

»V želji, da Kranj po dolgem času spet dobi ugledno javno plastiko, dostojno tudi glede na veličino upodobljenca, smo načrtovali postavitev na prostoru pred mostom čez Kokro iz starega jedra na Huje. Ideja se je prijela, župan je bil navdušen, prav tako študenti kiparstva z Akademije za Likovno umetnost v Ljubljani, ki so pod vodstvom Metoda Frlica že začeli delati skice. Žal v starem mestnem jedru niso vsi z nami delili navdušenja in zadeva je ostala nerealizirana. A to še ne pomeni, da je pokopana. Mogoče bo v prihodnjih letih v Kranju več volje za to. Čeprav nam ni uspelo locirati njegovega groba, pa smo konec avgusta v Prešernovem gaju, ki postaja simbolni prostor spomina na pomembne Kranjčane, opravili osnovno pietetno dejanje in Puharju postavili spominsko obeležje.«

Na kaj ste najbolj ponosni po uspelem obeleževanju izumiteljeve 200-letnice rojstva?

»Generalno sem najbolj ponosna na to, ker smo uspeli z željo, da bi čim več Slovencev vedelo, kdo je bil Janez Puhar. Hkrati smo prišli do nekaterih pomembnih novih odkritij o Puharjevem življenju in delu, ponovno pa se je našla tudi originalna fotografija s portretom Puharjevih prijateljev Franketa in Vavkna, ki je bila več let pogrešana. Puharjevo leto je uspelo in če pomislim, kako veliko dela je opravila tako majhna ekipa ljudi, sem lahko na to še kako ponosna. Seveda pa je bilo to možno le, ker je bilo vse naše intelektualno delo prostovoljno. Mislim, da se taki projekti uresničijo edino na srčni pogon.«