Grški razvrat in švicarska nevtralnost
Grkov je 11 milijonov, Slovencev pa dva. Grki imajo 320 milijard evrov zunanjega dolga, mi pa 28 milijard. Ko je pred leti izbruhnila grška gospodarska kriza, je Evropa nemudoma priskočila na pomoč in začela reševati državo, v kateri so se rodile demokracija, matematika, filozofija in še marsikaj drugega, kar je danes temelj evropske identitete. Pri tej pomoči je sodelovala tudi Slovenija. Pri prvem paketu pomoči, v katerem je šlo za bilateralno posojilo evropskih držav Grčiji, smo prispevali nekaj več kot 260 milijonov evrov, pri drugem paketu pa smo bili porok obveznic v višini 938 milijonov evrov.
Stranka Siriza in njen voditelj Aleksis Cipras sta že pred nedeljsko zmago na volitvah najavljala, da bo Grčija prekinila s strogim varčevanjem in se z upniki raje začela pogajati o svojem dolgu. Z zmago Sirize se zato zdaj za Evropo začenja neko popolnoma novo obdobje, v katerem bo imela svojo vlogo tudi Slovenija. Odplačevanje dolgov in varčevanje namreč nista več samo grški problem, ampak problem Evrope nasploh. Varčevanje je nemška politika, ki je popolnoma v skladu z njihovo kulturo hladnega, preudarnega in varčnega severa. Na jugu pa je kultura popolnoma drugačna. Bogata grška zgodovina in zgodovina njene umetnosti sta polni same dekadence ter uživanja zemeljskega in božjega življenja. Ob tem je v njej tudi ogromno sporov in krvi, kar je Evropi novejših časov prav tako dobro poznano. Spomini na vojni na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini so še dovolj sveži, nove izzive Evropi pa predstavlja avtoritarni ruski predsednik Putin s svojo politiko oživljanja starega ruskega nacionalizma in intervencionizma. Slovenija s svojimi problemi in dolgom je tako v tej luči precej zanemarljiv evropski problem, čeprav nekateri doma tega tako ne dojemajo. Predvsem ne tisti, ki so nekoč podpisali posojilne pogodbe v švicarskih frankih, zdaj, ko je evro proti franku padel, pa predsedniku vlade Miru Cerarju in predsedniku države Borutu Pahorju pišejo pisma, da se nanju obračajo v trenutkih skrajnega obupa, ker jih je izigran bančni sistem pahnil v brezizhoden položaj. Dokler so imeli pri svojih pogodbah v švicarskih frankih boljše pogoje od vseh tistih, ki so pogodbe podpisali v evrih, so bili seveda tiho; in tudi, če bi švicarski frank v primerjavi z evrom padel, verjetno ne bi klicali države in spraševali, kam ji lahko nakažejo razliko.
Vsa posojila so podobna loteriji, pa pri tem ni pomembno, ali jih najemajo državljani ali države. Ampak loterija so za obe strani. Tudi za posojilodajalca, kadar posodi toliko denarja, da ga zaskrbi, ko posojilojemalec enostavno nima več kje vzeti. Naš finančni minister Dušan Mramor v zvezi s švicarskimi franki sporoča, da država ne more posredovati, saj gre za odnose med banko in posameznikom. V posojilih, ki so bila dodeljena Grčiji, pa so vlogo bank že prevzele države, zato bo imel novi grški premier močnejšo pogajalsko vlogo od naših kreditojemalcev, ki so bolj kot Evropi in njeni valuti zaupali švicarski nevtralnosti.