Finke ji pojejo slovensko

Kristina Bogataj je mlada Kranjčanka, ki že tretje leto živi, v zadnjem času pa kot profesionalna glasbena pedagoginja, dirigentka in pevka tudi deluje v Helsinkih na Finskem. O življenju in njenih poklicnih ambicijah »tam gor« sva se pogovarjala, tik preden se je sredi avgusta vrnila domov – na Finsko.

Pred nekaj dnevi ste se vrnili iz Češke, a v Kranju ne boste ostali prav dolgo, saj odhajate domov v Helsinke. Mar res domov?

»Da, domov. Na Finskem je zdaj moj prvi dom, Slovenija pa bo vedno moja domovina. Na Češkem v mestu Hradec Kralove sem obiskala festival alternativne glasbe, kamor sem priletela naravnost iz Estonije. Kot profesionalna glasbenica sem si letošnje poletje razdelila na dva dela, enega za užitek in počitek in drugega za pripravo na jesen. Tako sem nekaj počitnic preživela s fantom, v krogu družine, prijateljev, slovenske narave, predvsem pa brez učenja in vadenja, drugi del pa sem namenila obisku pedagoškega kongresa, zborovskega festivala, udeležbi na mojstrskih tečajih in pripravam na jesenske projekte. Češka je sodila v prvi del, pedagoški kongres v Franciji in zborovski festival pa v drugega – mimogrede, ponosni smo lahko, da bomo ta največji zborovski festival, ki sem ga obiskala v estonskem Talinu, Europa Cantat, leta 2021 gostili v Ljubljani, kar je ogromen dosežek za slovensko zborovsko sceno. Udeležila sem se ga v prvi vrsti kot dirigentka in v okviru programa obiskala različne delavnice in mojstrske tečaje, med drugim z Johannesom Prinzom iz Gradca, pa tudi kot pevka finskega zbora, ki sem se mu pridružila na vajah.«

Ostaniva na severu v estonski sosedi na oni strani zaliva, na Finskem. Zdaj že tretje leto živite v Helsinkih, v študijskem letu 2015/2016 pa ste prišli »samo« na enoletni študij v okviru študentske izmenjave Erasmus+ ...

»Res sem se pred tremi leti prijavila na enoletni študij na Akademiji Sibelius v Helsinkih. Sprva se je sicer kazalo, da kljub štipendiji ne bom imela dovolj denarja za bivanje v dragih Helsinkih, a sem našla rešitev za uresničitev svojega načrta. Povezala sem se s finsko družino, pri kateri sem bila v tem letu varuška triletni hčerki, s starejšo sestrico sem vadila klavir, pomagala pa tudi bratcu, ki je igral kitaro. S tem sem rešila problem bivanja in hrane, štipendija pa mi je tako ostala za druge stvari – potovanja po Baltiku in Skandinaviji, obiske koncertov ...

Urnik študenta na izmenjavi je seveda manj strikten od rednega študenta, poleg tega pa se na Akademiji Sibelius študentje lahko v veliki meri sami odločajo, kaj od ponujenega bodo vključili v svoj predmetnik. Tako sem sama v letu na izmenjavi obiskovala veliko zanimivih predavanj: džezovsko petje, orkestrsko dirigiranje, seminarje za ''pametno'' vadenje in dobro počutje, pela sem v opernih zborih v nekaj opernih produkcijah itd. Aktivnost v helsinških glasbenih krogih mi je omogočila, da sem leto kasneje, ko sem se na Finsko vrnila na redni študij, našla zbore, ki jim dirigiram, in službo v mednarodni glasbeni šoli (International School of Music Finland), kjer kombiniram znanja s slovenske akademije in pristopa Willems, ki sem ga spoznala v Glasbenem centru Edgar Willems v Ljubljani in prek dela v blejskem Glasbenem centru DoReMi. Poleg dela v finsko-angleških vrtcih imam tudi eno slovensko skupinico.«

Predvidevam, da ste v glasbenih vodah srečali tudi »svojega« Finca?

»Moj fant Antti se res piše Suomalainen, kar pomeni Finec. Na izmenjavi sem v predmetnik vključila tudi predmet z glasbeno-tehnološkega oddelka na akademiji, in tam sem spoznala Anttija, ki je sicer džezovski pianist in skladatelj. Dela v podjetju, kjer pripravljajo programe za učitelje, kako učiti uporabo tehnologije prek ustvarjalnosti, in Anttijevo področje je glasba – kako recimo napisati skladbo s programom na tablici, ki ga učenec sam napiše. Za moj magistrski zborovski koncert, ki sem ga lani aprila imela v Ljubljani, je tudi napisal eno od skladb. To je lep primer odprtosti in kreativnega prehajanja med delovnimi področji v finskem okolju.«

Po enoletni študentski izmenjavi na Finskem ste se torej vrnili v Ljubljano in zaključili magistrski študij in se potem vrnili na Akademijo Sibelius v Helsinke, da bi svoje glasbeno znanje še oplemenitili?

»Lani aprila sem magistrirala iz glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo v Ljubljani, že takoj maja pa sem imela sprejemne izpite na Akademiji Sibelius. Jeseni grem v drugi letnik zborovskega dirigiranja. To, da sem znova študentka, je bila zame tudi pragmatična odločitev. Poskusila si bom namreč ustvariti življenje na Finskem, kjer se bom lahko še naprej razvijala na svojem poklicnem področju.«

Kot da so vam vztrajnost in delavnost privzgojili doma v Stražišču – v družini vas je kar pet otrok?

»Lahko rečem, da imam najboljše starše na svetu. Res je v družini pet otrok in vsi smo začeli v glasbeni šoli z učenjem klavirja. Jaz sem najstarejša, najmlajša sestrica jih ima trinajst in obiskuje Glasbeno šolo Kranj. Mama je bila prva pevka pri narodno-zabavnem ansamblu Gašperji, oče pa je ozvočeval nekdanji Boogie band. Njuna poklicna pot je sicer drugačna od moje, sta pa me kljub temu naučila delavnosti in narediti, kar je prav. Najbrž sta me naučila tudi poguma. Samozavesti se otroci in mladi učimo najprej v družinskem krogu in kasneje v izobraževalnem sistemu – tega se je treba zavedati in to spodbujati.«

Poleg sodelovanja z več zbori ste v Helsinkih ustanovili tudi lasten zbor. Kako je sicer razvita zborovska scena na Finskem?

»Ko sem se odselila na sever, sem imela različne cilje. Tako trenutno dirigiram štirim zborom, enega od teh sem ustanovila januarja lani. Pevke sem povabila prek osebnih poznanstev, prek družbenih omrežij itd. Študentska zborovska scena je v Helsinkih zelo močna. Iz petmilijonske in zelo prostrane države se mladi iz zelo oddaljenih krajev v času šolanja pogosto preselijo v univerzitetna mesta. Mnogi se vključujejo v zelo kvalitetne zbore, saj je že osnovna glasbena pismenost na zelo visoki ravni. Večina teh zborov pa nima velikih ambicij. Pripravijo nekaj koncertov na leto, ne čutijo pa večje potrebe po potovanjih – kot recimo nekateri zbori pri nas.«

Ostaniva pri vašem ženskem zboru, ki se imenuje Lyckokatter – Likokatice ...

»Tako se je lani imenoval moj priložnostni magistrski zbor v Ljubljani. Beseda označuje kitajsko figuro mačke, ki prinaša srečo, sicer pa je to skladba iz cikla nedavno preminulega finskega skladatelja Einojuhanija Rautavaare, na besedilo švedsko govoreče finske pesnice Edith Södergran. Odločila sem se, da na Finskem nadaljujem z zborom s tem imenom in tamkajšnjimi pevkami. Tudi zaradi zasedenosti urnikov tukajšnjih pevcev je to projektni zbor, maja smo imele prvi koncert, jeseni spet začnemo, nov material bomo predstavile decembra.«

Ko sem si predvajal finsko himno Maamme (Naša domovina), seveda nisem razumel prav nič. Kako gre vam finščina?

»Na akademiji se učim finsko, a ne zato, ker bi bilo to nujno, saj v okolju, v katerem se gibljem, vsi govorijo angleško. Predvsem je to moja osebna želja in prvi ključ do integracije. Vaje enega od zborov vodim v finščini, kar je bil pogoj na avdiciji za dirigenta, ki sem jo uspešno prestala. Kar pohvalijo izgovarjavo Slovencev. Ko osvojiš izgovarjavo dvojnih črk in preglase, potem že bereš in govoriš, četudi ne razumeš.« (smeh)

Menda Fincem ob delu veliko pomeni tudi prosti čas?

»Veliko dajo na dobro počutje. Na severu ni več v modi, če si preveč zaposlen. Ko jim povem, kaj vse počnem, me ponavadi vprašajo, ali imam čas za počitek. Letos bom res imela dela kot še nikoli, vendar mi zaposlen um odgovarja. Prosti čas ali ''čas zase'' je na severu skoraj sinonim za preživljanje časa v družinskem in prijateljskem krogu. Zdi se mi, da pri njih ni neke sebičnosti, ljudje pazijo drug na drugega. Je pa res, da slika, ki jo imam o Fincih, temelji predvsem na okolju, kjer se gibljem, torej v južnem predelu države, okrog Helsinkov. Menda je sever povsem drugačna zgodba.«

Na severu pa vseeno pogrešate ...?

»Kot svetovljanu in glasbeniku s polnim urnikom mi je občutek pogrešanja precej tuj, tudi zaradi razvitosti današnje komunikacijske tehnologije. Finsko danes povezujem z domom in delom, Slovenijo pa z domovino in dopustom. Zelo rada imam slovenske hribe in gore, tudi pozimi, ko obiščem Kranjsko Goro kot učiteljica smučanja. Seveda pa pogrešam svežo zelenjavo in sadje z domačega vrta. In govejo juho.«

Kaj vas čaka v jeseni?

»Študij, zborovski projekti in poučevanje v glasbeni šoli; 13. septembra nas obišče orkester iz Čila, ki mu bom dirigirala Čilensko mašo, novembra bomo z orkestrom in ženskim zborom izvedli Holstove Planete, dirigirala bom na akademskih koncertih, kasneje na božičnem koncertu glasbene šole, pripravile ga bomo tudi z mojimi dekleti … Na akademiji so me poprosili tudi za pomoč prihajajočim novim študentom. Aktivna bom torej tako na koncertnem kot tudi na pedagoškem področju. Pa brez savne seveda tudi ne gre.«