Igor Slavec jih ima devetdeset

Znani in spoštovani Struževčan Igor Slavec, Slavčov po domače, bo danes, v četrtek, 29. januarja, star 90 let.

Struževo – Po pravici povem, da sem dolgo razmišljal, kako naj zastavim članek o našem dolgoletnem znancu in prijatelju ter direktorju in glavnem uredniku Gorenjskega glasa Igorju Slavcu, ki bo v četrtek, 29. januarja, prestopil prag devetdesetih let. Je tako zanimiva in vsestranska osebnost, da bi bilo krivično prezreti kaj značilnega iz njegovega življenja. Lep del, kar 65 let, ga je preživel skupaj z ženo Ančko, rojeno pri Kovaču v Hrastju. V zakonu so se jima rodili trije sinovi, za njimi pa so v danes številno Slavčevo rodbino prihajali vnuki in pravnuki.

Igor Slavec se je rodil 29. januarja leta 1925 v Laškem, kjer je bil njegov oče Ivan upravnik pošte. Bil je sin kranjskogorskega gostilničarja Antona Slavca. Mama Ela pa je bila rojena v jeseniški družini Mežik. Leta 1929 sta se Slavčeva Ivan in Ela preselila v Kranj in v Struževem kupila hišo, v kateri sta uredila trgovino in gostilno, kasneje pa tudi prenočišča. Igor je bil po sestri Bojani in bratu Ivu najmlajši član družine. V Struževem, utesnjenim med reko Savo in železnico, je preživel čudovito otroštvo, polno norčij in vragolij. Vas je postala njegova 'srčna vas', najlepša med vsemi, središče sveta, kot je pogosto povedal ali zapisal. Vsi so se med seboj poznali, si pomagali in se tudi znali poveseliti.

Druga svetovno vojna je grobo zarezala v življenje Slavčeve družine. Leta 1943 je bil Igor tako kot številni slovenski možje in fantje mobiliziran v nemško vojsko. Vojni vihra je osemnajstletnega drobnega fantiča odnesla na sever, na Norveško in Dansko. Tam ga je ujela nova družinska nesreča. Frickova Ančka mu je v pismu napisala, da so na Pševem junija leta 1944 ubili njegovega brata Iva, kasnejšega narodnega heroja. Igor ga je zelo spoštoval. Bila sta, kljub razliki v letih, zelo povezana.

Po vojni je počel mnoge stvari. Leta 1949 se je poročil. V vasi skoraj ni bilo dogodka, pri katerem ne bi bil zraven. »Vas je dihala s polnimi pljuči. Vse mogoče smo praznovali. Celo pevski zbor smo imeli. Od tega vaškega življenja je ostalo bore malo,« je lani v pogovoru za Gorenjski glas potožil Igor. Bil je športnik. Še posebej rad je smučal in plaval. Zato ni naključje, da je bil skoraj deset let predsednik Plavalnega kluba Triglav Kranj, ki se je takrat začel vzpenjati proti vrhu jugoslovanskega plavanja, in da so bili izvrstni plavalci tudi njegovi sinovi.

Igor je človek prijazne besede, pisane ali izgovorjene. Še do nekaj let nazaj je pokojnim Struževčanom ob odprtem grobu izrekel besede slovesa. Police njegove delovne sobe so polne knjig, urejenih družinskih dnevnikov in albumov ter zbirk misli o življenju in za življenje. Pogosto jih je podaril prijateljem. Tudi meni jih je. Še vedno ne gre nikamor brez fotografskega aparata, z ženo Ančko pa se rada sprehodita po njima tako ljubem Struževem. Svoji vasi je posvetil tri knjige. Ena ima pomenljiv naslov: Struževo: Naš ponos, naša skrb, naš dom. Svoje prisilno vojno življenje pa je opisal v knjigi Peščeno zrno v viharju. »Beseda se pozabi, zapisano in poslikano pa ostane. To delam zase, za svoje otroke, za svoj rod,« pravi Igor.

Igor Slavec je tudi naš, saj je bil deset let, med letoma 1975 in 1985, direktor in glavni urednik Gorenjskega glasa. Nekateri, malo starejši, smo bili njegovi sodelavci. Z Igorjem smo uspeli postaviti časopis na zdravo osnovo, da se je lahko začela njegova rast, ki traja do današnjih dni. Za mlajše v naši hiši, ki z jubilantom niso sodelovali, pa je vselej dobrodošel gost in sogovornik, ki zna vselej za vsakogar najti spodbudno besedo.

Kaj naj drugega zapišem za konec kot iskreno željo vseh pri Gorenjskem glasu, da bi ostal zdrav in bi z Ančko še prihajala med nas. Na mnoga leta, Slavčov Igor iz Str'ževga!