Pot prijateljstva in miru

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 27. januar 2015 / 11:27

Živimo sredi raja, tako jaz mislim. Občudujem naravo, se ji čudim ob vseh njenih razsežnostih, barvah, oblikah in dimenzijah. Še bolj občudujem ljudi, ki so stopili skupaj in svojo bližnjo okolico uredili tako, da nudi sprehod, informacijo in znanje tudi drugim. Na Brezjah so člani turističnega društva uredili več sprehajalnih poti, ena med njimi je Pot prijateljstva in miru.

Vsi poznate Brezje, parkirate na glavnem parkirišču in se podate proti vasi Peračica. Kmalu ob cesti vas pot usmeri v gozd. Drevesna debla so nenavadnih oblik. Zavita in mistična imajo častitljivo starost. Gabrovi, bukovi in jelševi vejniki so imeli nekdaj normalno obliko debla. Drobnico so zaradi njene stikljivosti in požrešnosti zaprli v ograde. Ko je v zimskem času hrane primanjkovalo, so obrezali spodnje veje dreves, jih namočili v vodo in tako pridobili hrano za drobnico tudi pozimi. Danes se z drobnico ukvarjajo zaradi posla, nekoč sta bili ovca in koza znak revščine. Pot je lepo označena s preprostimi lesenimi smerokazi, ki so opremljeni s soncem (znakom poti), na vsakem smerokazu pa je še kakšno drugačno znamenje. Spomladi nas nabrežine Peračiškega potoka očarajo z belo preprogo zvončkov, poleti je v senci ob potoku prijetno hladno, ta hip pa je še precej snega. Pot smo prehodili z dijaki in radost snega je v zrak spustila prenekatero kepo, ki je pristala tudi za vratom … Fantje so se smejali, punce so bile jezne. Mimo travnikov in čez potok vodijo številne brvi in majhni mostovi. Mladini težko ustrežeš zgolj z lepo naravo, pa je bilo vseeno večkrat slišati, »kva je dobr, tole je pa res lepa pot«. Smreka za naše kraje ni nič posebnega. Vovkova smreka pa je velikanka. Mogočna in lepa. Pogovor o smrekovih pripravkih, čajih in zvarkih, gozdu in lesarstvu je lahko dolg, kolikor hočete. Kar je v tropih palma, to je pri nas smreka. Kar pa Nizozemcem, Britancem in Nemcem sploh ni običajno. To je naša vrednota. Še čez nekaj mostičkov se podamo in že smo pri največjem, ki je posvečen Ruth Reš Podgornik, ki je gotovo mnogokrat tekla tod mimo. Dijaki so kar presenečeno opazili, da je gaz v snegu široka in dobro shojena. Le kdo hodi tod tako pogosto? Nedavno je bil tu tek, posvečen spominu na Ruth. In že smo pri Peračiškem slapu. Pravzaprav sta dva slapa. V okolici Kranja jih ni veliko. Ta pada kake štiri metre čez skalni podor, preskoči tri zobe in se zaključi v širokem tolmunu, od koder potok zopet teče v svoji počasni in majhni strugi. Zadnja točka nas opomni na tuf, zelenkasto kamnino iz vulkanskega prahu, ki je prav tu doma. Mnogo portalov in okenskih okvirov v bližnji okolici je prav iz peračiškega tufa. Krog sklenemo in se nekaj časa vračamo po isti poti.

Takšne sprehajalne poti bi lahko naredili prav v vsaki vasi, jih opremili s tablami, opisali v prospektu, jih objavili v publikacijah in prišli bi domačini in tujci. Ta lipa pot v Reziji je precej poznana, pa je tale na Brezjah mnogo lepša in bolj slikovita. Naj bo to delo naše mladine in ideja za izlet vsem, ki se sprostite v naravnem okolju, ki ga imamo čisto pred nosom.