Nostalgija s ščepci domišljije

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 23. januar 2015 / 11:42

V petek so v Prešernovem gledališču krstno uprizorili dramsko besedilo Iva Svetine ABC oder Krieg (Quasi una fantasia) v režiji Barbare Novakovič Kolenc.

Kranj – Peto letošnjo premiero so v Prešernovem gledališču pripravili v koprodukciji z Muzeumom Ljubljana, Cankarjevim domom Ljubljana ter Opero & Theatrom Madlenianum Zemun. Kranjčani so v koprodukcijo vstopili s polovico šestčlanske igralske zasedbe, tehnično ekipo in maskerjem. Premierna publika je tokrat pozdravila nekoliko drugačno predstavo, kot jih v tem in tudi že zadnjih nekaj let gledamo na kranjskem odru. Za razliko od aktualnih družbeno angažiranih predstav, ki nastavljajo zrcalo današnji družbi, je Svetinov ABC oder Krieg čudovit domišljijski izlet v prvo polovico 19. stoletja, v čas, ko je na krilih romantike pesnil Prešeren, slovničarji od Dunaja do meja osmanskega imperija pa so se ukvarjali z normiranjem narodovega jezika. Zgodba se odvija leta 1834 na Dunaju, kjer se v Dvorni knjižnici srečujejo nekatere znane osebnosti tistega časa, ki so s svojim imenom, delom in vplivom sodili med pomembnejše v takratnem 'balkanskem delu' avstrijskega cesarstva.

Srbskega Vuka Karadžića navdušuje srbsko ljudsko blago, s hčerjo Mino, sicer slikarko, pa išče srednjeveški zapis v obliki svitka, ki ima velik pomen za prihodnost držav na Balkanu. Tam je tudi jezikoslovec Jernej Kopitar, ki si prizadeva tudi v slovenščino uvesti načelo 'piši kot govoriš'. Čop in Prešeren pa se z njim kot državnim cenzorjem prepirata okrog njegovih cenzorskih prijemov v zvezi s Kranjsko čbelico in Prešernovimi pesmimi v njej. Odpotujemo tudi v Ljubljano, kjer zaradi Čopove neodločnosti ne pride do konkretnejšega razmerja med njim in vdovo Antonijo pl. Höffern, ki potem odpotuje za bratom misijonarjem Barago v Ameriko. Čop, kot vemo, utone v Savi.

V zgodbi se prepletajo zgodovinska dejstva s takrat zelo aktualno tako imenovano 'črkarsko pravdo' v prvi vrsti, ne manjka pa tudi domišljijskih posegov avtorja, najbolj je izpostavljen odnos med slikarko Mino Karadžić in portretirancem Francetom Prešernom. Ivo Svetina je napisal čudovito besedilo, ki nas popelje v šolske dni, ko smo se učili o tem, kako je nastajala slovenščina. Ne manjka duhovitosti in igrivosti med glavnimi protagonisti. Posebno ljube so scene med Karadžićem (igra ga Ivan Bekjarev), Jernejem Kopitarjem (Peter Musevski), Matijo Čopom (Borut Veselko) in Francetom Prešernom (Jure Ivanušič), ljubezensko intimni ali pa očetovsko pokroviteljski pa so odnosi omenjenih z obema igralkama – Mino Karadžić (Aleksandra Balmazović) in Antonijo pl. Höffern (Vesna Pernarčič). Režiserka Barbara Novakovič Kolenc, postavila je tudi domiselno in času zgodbe dovolj prepričljivo sceno, je besedilo predstavila v okrog dvajsetih slikah, ki se skozi predstavo vrstijo kot nekakšne filmske sekvence.

A ne le nostalgičnost s ščepci domišljije, predstava vsebuje tudi aluzijo na aktualno stanje odnosov med 'balkanskimi narodi', ki so bili nekoč združeni pod zastavo dvoglavega orla. Le besednjak je drugačen. Angleško besedo »junction« Slovenci razumemo drugače kot Hrvati. Odločitev pa bo padla v angleščini, seveda.