Izbiro cilja največkrat pogojujejo gore

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Jezersko / torek, 20. januar 2015 / 10:48

Dvaintridesetletna Saša Dolinšek je sicer Jezerjanka, ki trenutno živi na Finskem. Diplomirana geografinja prosti čas preživlja v naravi, ob različnih športnih aktivnostih. Rada tudi posedi ob kavi, kakšno reče s prijatelji, ko pa se odloči za potovanje, pa izbiro cilja največkrat pogojujejo gore.

Jezersko – V času študija geografije v Ljubljani je bila Saša aktivna v Društvu mladih geografov Slovenije. Leta 2006 se je udeležila mednarodne študentske izmenjave geografov iz Univerze v Ouluju, obalnem mestu, kjer Saša danes živi. Že takrat so se spletle vezi, po končanem študiju pa se je pokazala možnost za trimesečno delovno prakso v tujini v okviru evropskega programa Leonardo da Vinci. Avgusta 2008 je Saša odšla na prakso na univerzitetno raziskovalno postajo v narodni park Oulanka blizu Kuusama. »Oulanka mi je takoj prirasla k srcu in je še vedno eden mojih najljubših krajev na Finskem. Delovno prakso so mi po treh mesecih podaljšali, dobila sem dovoljenje za bivanje in ostala.« Sedaj je od tega že šest let, vendar je Saša vmes živela še devet mesecev na Novi Zelandiji, pol leta pa tudi v Sloveniji. Trenutno pa na Finskem dela magisterij na Oddelku za geografijo univerze v Ouluju.

Kaj je tisto, kar vam je na Finskem všeč?

»Laponska s svojo naravno in kulturno dediščino in to, da poleti sonce ne zaide in te ne more nikjer ujeti tema. Všeč mi je tudi sam finski sistem. Lahko mu zaupam, ker so stvari povečini urejene. Finci sicer kakšne zadeve precej zakomplicirajo, a stvari delujejo. Za delo, ki ga opravljaš, večinoma dobiš tudi primerno plačilo. In pa seveda so mi všeč ljudje, ki sicer znajo biti zadržani, vendar so pošteni in povečini precej skromni.«

Radi imate šport. Kako ste ga vpeljali v svoje življenje v novem okolju?

»Kot veste, na Finskem ni visokih gora, na severu Finske, na Laponskem, je s 1300 metri Halti najvišji vrh Finske. Prostorske razsežnosti so na Finskem drugačne kot v Sloveniji in tako ne morem reči, da bi danes malce 'skočila v hribe', kar sem lahko naredila na Jezerskem. Tu se bolj aktivno ukvarjam z nogometom, tečem na smučeh, namesto avta ali javnega prevoza uporabljam kolo. Oulu ima zelo dobro kolesarsko mrežo in je znan tudi kot svetovna prestolnica zimskega kolesarjenja. Od jeseni pa imam še nov hobi: orientacijo v naravi, ki je v Skandinaviji izredno popularen šport.«

Finska naj bi bila tudi dežela savn.

»Savna ima velik pomen v finski kulturi. Danes ima večina hiš savno, tudi novejša stanovanja, javnih savn pa ni več toliko. Del finske kulture je tudi počitniška hiša ali koča, veliko finskih družin ima v lasti vsaj eno. Če se le da, na bregu kakega jezera. Tam imajo savno v hiši ali kot ločeno zgradbo, čisto ob jezeru, tako da med savnanjem za ohladitev skočiš v jezero. Finci pravijo, da je savna tudi najboljši prostor za sklepanje poslov.«

Kaj pa jezik? Govorite finsko?

»Finska je dvojezična država. Uradna jezika sta finščina in švedščina. Načeloma se lahko pogovarjaš v angleščini, a ko iščeš službo, brez finščine ne gre. Sedaj že govorim tekoče finsko, je pa seveda res, da finščina ni podobna nobenemu jeziku, razen estonščini, tako da ti znanje na primer germanskih ali romanskih jezikov ne pomaga prav veliko. Ko sem prišla na Finsko, sem celo več napisov na cesti razumela v švedščini. Na primer: center mesta je po švedsko 'centrum', po finsko 'keskusta'.«

Pogrešate Jezersko?

»Seveda. Družino, prijatelje ... Pa gore. Finci jih nimajo. In pa klima je tudi precej drugačna od naše. Zime so dolge, poletja kratka, avgust se že nagiba v jesen. Ko pridem v Slovenijo, je prva pri mami na spisku goveja juha; turško kavo pa vedno nesem s seboj na Finsko ali pa mi jo mami vsake toliko časa pošlje.«

Ko sva že pri hrani: je njihova zelo različna od naše?

»Ne tako zelo. Finci pijejo veliko mleka, pojedo veliko mlečnih izdelkov, krompirja in kruha. Tudi precej rib in divjačine, pa kaše. Rženi kruh je še posebej priljubljen. Radi nabirajo borovnice, brusnice. Posebej iskane so tako imenovane 'cloudberry' jagode, ki rastejo v močvirnatih predelih severne Finske. Grahova juha je na jedilnikih v restavracijah in menzah vsak četrtek, njihova 'goveja juha' bi pa lahko bila lososova kremna juha s krompirjem in koprom.«

Ko se je Saša Dolinšek odločila, da bo ostala na Finskem, kakšnega posebnega kulturnega šoka ni doživela. »Ko zase najdeš stvari, ki so pomembne, si z njimi zapolniš vsakdanjik, ob njih uživaš; ko imaš prijatelje in pa predvsem, ko se znaš pravilno obleči pri 25 stopinjah pod ničlo, si že na dobri poti.«