Bilo je nekoč …

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. januar 2015 / 12:26

»Preden gremo na­prej, poglejmo nekaj tistega, kar danes o Slovanih takrat vemo. Slovani takrat so bili svobodno in korajžno ljudstvo. Sestavljalo jih je več različnih plemen, ki so med seboj govorila podoben jezik. Temelj njihovega gospodarstva v pradomovini je predstavljalo poljedelstvo. Staro besedišče slovanskih jezikov nam priča, da so Slovani že v pradomovini poznali skoraj vse vrste današnjih žit. Iz lanu so tkali platna, izdelovali obleke in še naprej uporabljali kože in krzno. Obdelavo ogromnih površin zemlje so največkrat povezali s požigalništvom. To je zahtevalo skupen nastop večjega števila ljudi in naravnost mogoče je, da so Slovani ta čut po skupnem nastopu ohranili vse do današnjih dni, saj so bile socialistične države 20. stoletja, s skupnim, torej družbenim, državnim lastništvom nad zemljo in gospodarstvom, v Evropi še najbolj značilne ravno za slovanski poselitveni prostor … Nek starodavni bizantinski pisatelj iz takratnih časov je napisal, da Slovani nimajo enega moža, ki bi jim vladal, temveč veliko zadev urejajo skupaj, da živijo v skromnih kočah, ki so raztresene daleč druga od druge in si jih radi medsebojno menjavajo …«

Če je res, da smo Slovenci (tudi) slovanskega izvora, potem je še posebej zanimivo prebrati gornji odlomek. Potrjuje nas v ljudskem prepričanju, da kri ni voda, kar se ujema tudi z najnovejšimi dognanji genetike. Mislim na nagnjenost h kolektivizmu in socializmu, ki je zadnje četrt stoletja v hudi nemilosti, a ni rečeno, da je za zmeraj izgubljena. Zadnje čase so bili v ospredju individualni plenilci nekdanjega kolektivnega premoženja in avtor knjige v tej zvezi posrečeno citira kitico iz enega Stritarjevih Dunajskih sonetov: »Ko tožil sem o žalostni osodi / Dežele naše, ki jo sini plenijo, / Najboljši sini, kakor sami menijo – Mi vemo, da jih samopašnost vodi ...« Vodilo avtorja te knjige pa je bilo, da bi zgodovino napisal kot zgodbo. Ne kot učeno razpravo z vsem znanstvenim aparatom, ampak kot »Pripoved o zgodovini ozemlja današnje Slovenije od pradavnine do svetovnih vojn« – tak je podnaslov knjige. Če vas torej zamika, da bi slovensko zgodovino, ki jo sicer poznate, prebrali še enkrat, v enem zamahu in kot lepo berljivo zgodbo, vzemite v roke knjigo Aleša Pračka. Ta Primorec, ki je diplomiral iz kmetijstva in magistriral iz varstva naravne in kulturne dediščine, se je pred leti neobremenjeno soočil še z zgodovino, jo obdelal kot ledino in pridelal to knjigo.