Vesna Slapar, igralka / Foto: Mare Mutić

Ko igram iz srca, ne iz glave

Vesna Slapar je prejela Severjevo nagrado za igralske dosežke v zadnjih letih, predvsem za vlogo trinajstletne deklice s posebnimi potrebami v uprizoritvi Pri Hlevarjevih, ki so jo v Prešernovem gledališču premierno predstavili v oktobru. Vesnina Beppi je čisti igralski presežek, a ne zgolj to. Pustiti igralsko sled v tako ... kaj šokantni – brutalni predstavi … za to je potrebno še kaj več.

»Če bi gledalci dobili občutek, da jaz na odru varujem sebe in podobo Vesne Slapar in bi enkrat samkrat krilo potegnila nazaj čez stegna, bi porušila vse, kar sem dotlej vgradila v igro. Na odru svoj ego postaviš na stran, kar sicer ni enostavno, je pa osvobajajoče.«

Kot aktualna Severjeva nagrajenka ste ob nekaj odličnih vlogah, ki ste jih v Prešernovem gledališču nanizali v preteklih letih, v tej sezoni svojo igralsko kvaliteto potrdili z likom Beppi v uprizoritvi Pri Hlevarjevih …

»Mislim, da je nagrada prišla pravi čas. Lahko rečem, da v zadnjih letih v gledališču delamo zelo dobro in ob tem sem tudi sama dobila nekaj lepih igralskih priložnosti. Vloga Beppi je zagotovo ena takih. Nagrade sem še posebno vesela, ker vem, da v enem letu v Sloveniji nastane ogromno dobrih predstav z izstopajočimi igralskimi dosežki, ki pa pogosto ostanejo tudi neopaženi. Kdaj predstava lahko ni nič posebnega niti ni odmevna, sam pa kot igralec narediš pomemben napredek, a tega nihče ne ve. Tudi zato so take nagrade zelo pomembne.«

Kako ste vstopali v svet trinajstletne mentalno in fizično prizadete deklice, ki je hkrati tudi osrednji lik predstave?

»V taki predstavi ti je hkrati z dodelitvijo vloge podano tudi vedenje, da se močno računa nate. Vesela sem, da pod težo tega nisem zapadla v kakršnokoli paniko, kajti starejši, kot si, večjo odgovornost nosiš s seboj do vlog, ki so ti dodeljene. Veš, da velikih priložnosti ni več na vsakem koraku, zato je pritisk večji. Da sem uspela brez večjih težav pristopiti k študiju lika, gre velika zasluga režiserju Eduardu Milerju, ki je pri delu izjemno umirjen, nežen in razumevajoč. Principa, kako se spopasti s tako vlogo, sta najmanj dva. Eden, ki mi nikoli ni bil blizu, je, da lik spoznavaš od zunaj navznoter in analitično razmišljaš, kako bi z različnimi znaki počel to, kar vloga od tebe zahteva. Meni se mora vloga preprosto zgoditi. Če zaupam besedilu, ekipi, režiserju, igralcem, potem padem vanjo brez kakršnihkoli zavor. Takrat delam iz srca, ne iz glave. Moje izhodišče je svet, v kakršnem živi lik, ki ga igram, in ne zgolj mehanska odločitev, kako bom kakšno stvar na odru naredila.«

Ste ob branju besedila razmišljali tudi o tem, kar se dogaja v družini Hlevarjevih?

»Za štirimi stenami zagotovo obstajajo tudi tako grozljive stvari. Ne le na vasi, ampak tudi v urbanem okolju sredi blokovskega naselja se dogajajo primeri take fizične in psihične pohabljenosti, bolestnega maltretiranja ljudi, tudi zlorab, kot se to zgodi v drami, pa okolica tega ne vidi, ker so vrata v ta svet trdno zaprta. Večinoma živimo normalno malomeščansko življenje in si najbrž težko predstavljamo, v kakšni grozi in bedi živijo otroci, pa ta ni povezana z denarjem in socialnim statusom, ampak s starši, ki znajo na različne načine zatreti svoje otroke in njihova čustva. Ljudi nas v življenju že od nekdaj ženejo iste strasti, le da so te v različnih obdobjih in prostorih umeščene v različne kontekste z drugačnimi življenjskimi vrednotami. Želje po dotikih, biti ljubljen, nekomu po­treben, želje po veljavi so vselej enake.«

V predstavi ste uporabljali specifičen gorenjski dialekt z vasi, poleg tega imate vseskozi v ustih nekaj, kar vaš govor dela manj razločen, tudi vaš gib je okornejši. Kaj je za igralca zahtevnejše, do potankosti naštudirati lik ali uporabljati vse te tehnične podrobnosti, nerodna očala, vložek v ustih …?

»Ogromno smo se ukvarjali s tem, do kakšne mere je to dekle prizadeto, je zgolj zatrto od staršev brez kakršnihkoli telesnih hib? Avtor v besedilu predpisuje zgolj, da zelo slabo vidi in je brez očal z debelimi stekli skoraj slepa. Če smo sprva mislili, da bi bila samo malo drugačna, smo se potem le odločili, da je dekle delno tako psihično kot fizično prizadeto.

Posebej smo se v predstavi ukvarjali z jezikom. Odločili smo se za gorenjščino, kar naša lektorica Barbara Rogelj, ki je z Bleda, seveda zelo dobro pozna. A se je izkazalo, da gre besedilo še globlje. Režiser Miler, ki je dolga leta živel v Nemčiji, je spoznal, da je avtor uporabil zelo značilen dialekt za ruralne predele Bavarske. Torej tudi naša „kranjščina“ ni bila dovolj. Tu je pristopil naš inspicient Ciril Roblek in tako rekoč na novo napisal dele besedila z načinom govora, kot so ga uporabljali v preteklosti in ga starejši še vedno govorijo v Bašlju, od koder izhaja. Pri­pravil je osnovo za besedilo, ki ga je kasneje Barbara še slovnično uredila.

V predstavi zelo malo govorim, pravzaprav vsi skupaj uporabljamo le kakih dvesto besed. Uporabljajo le osnovne pojme, glagole in samostalnike, brez pridevnikov. Največkrat govori tišina. V tej predstavi si oropan jezikovnega artizma, ki je sicer tako značilen v našem poklicu. Tu je bilo drugače. Jaz imam štirideset let in nisem prizadeta in igram trinajstletnico, ki je prizadeta. Zdelo se mi je prav, da se nekaj zgodi z njenim načinom govora, njeno artikulacijo besed in intonacijo, skratka, da je lik nekaj, kar nisem jaz. Borut Veselko je prišel na idejo, da bi bila lahko značilnost tako njega, ki igra očeta, kot mene, da nerazločno govoriva. Zobotehnik nama je naredil plastično protezo, ki sva jo vstavila na zobe. Tako ne moreš normalno izgovarjati, govor je manj razločen, počasnejši, kadar je Beppi pod stresom, govori nekako zakrčeno. Vse to mi je pomagalo, da sem se v nekem trenutku osvobodila misli, da moram igrati otroka, če to nisem. Tako sem igrala predvsem prizadetost, vse drugo gledalcu povedo okoliščine v predstavi.«

Med tistimi škrbastimi deskami, stajami in slamo se počne vse – obeduje, počiva, opravlja potrebo, seksa, vozi z vrtiljakom, abortira … in vse to živalsko, brez kakršnekoli empatije med glavnimi liki. Ne dvomim, da vam tudi igralcem ni ravno prijetno pri tem?

»Zdi se mi, da besedilo to zahteva. Ne moreš ga uprizoriti lepo, zgolj z znaki, ki namigujejo na nekaj. Zgodba zahteva brutalnost, sicer bi izgubila vso zanimivost, ves žar. Mislim, da je prav, da je taka bodisi igra bodisi scena sama, ki ponazarja to klavstrofobično ukleščenost družine v njihov zaprt mentalni svet. V njihov hlev, iz katerega ne stopijo. Zato smo se odločili, da bo vse na eni sceni, kjer se marsikaj dogaja napol živalsko z umikom pod deske. Če zaupaš projektu in režiserju, se ne ukvarjaš več s tem, ali te bo kdo videl v levo stegno, se bo komu to v tistem trenutku zdelo grdo. Če bi gledalci dobili občutek, da jaz na odru varujem sebe in podobo Vesne Slapar in bi enkrat samkrat krilo potegnila nazaj čez stegna, bi porušila vse, kar sem dotlej vgradila v igro. Na odru svoj ego postaviš na stran, kar sicer ni enostavno, je pa osvobajajoče.«

Na premieri je bilo ob zaključku predstave nekaj časa v dvorani vse tiho. Gledalci so bili v šoku in zdelo se je, da ne vedo, ali naj dajo aplavz odlični igri ali naj čim prej pobegnejo iz dvorane, ker jih je najbrž sram tega, kar so videli v predstavi ...

»Veliko ljudi mi je reklo, da so bili šokirani in sprva niso mogli ploskati. Prvi aplavz je sledil potem, ko smo se umaknili z odra, da so gledalci vdihnili in so šele potem nagradili našo igro. Kdo bo ploskal grozljivemu svetu, ki ga pokažemo v predstavi? Hkrati pa je dobro, če s predstavo v ljudeh sprožiš čustvo, naj bo to veselje, sreča ali pa groza in strah. Prav je, da se te kot gledalca stvar dotakne, da razmiš­ljaš o predstavi, ko greš iz gledališča.«

Vloga Beppi bo nedvomno še nekaj časa »šla« z Vesno Slapar, mar gre?

»Zagotovo predstave, ki so močne ali pa jih veliko igraš, na neki način postanejo tvoje. Včasih je lahko študij ene vloge nekaj, kar nosiš s sabo, ne nosiš pa predstave ali pa vloge. Največkrat imam močne spomine na ustvarjanje, saj je to najbolj kreativen del predstave, včasih celo bolj kot igranje samo. Najbolj kreativno obdobje je štirinajst dni pred premiero, ko se ti odpirajo svetovi in se tudi sam spreminjaš. Zadnji prizor pri Hlevarjevih je bil prvič zame največja izkušnja, kasneje je pač vselej čim bolj natančna rekonstrukcija tega. Vloge, ki so močne, te vedno tudi nekoliko premaknejo, prestavijo v tvojem razmišljanju, naj bo v dojemanju sebe kot igralca ali pa človeka. Take vloge ostanejo za dolgo in pri meni veljajo za tiste, zaradi katerih sem se odločila za poklic igralke in vedno znova vem, da je bilo vredno, da sem se tako odločila. Upam, da bomo predstavo Pri Hlevarjevih še igrali, čeprav si vodje kulturnih domov po Sloveniji včasih predstav s tako tematiko ne upajo vzeti. Pogumno je, da v Kranju delamo take predstave in smo hvaležni, da imamo zrelo publiko, ki si od gledališča želi kaj več, kot le zabavo.«

Zabavo, kot je na primer komedija Mame, ki jo s kolegicami igrate v SiTi teatru BTC. Ta je za vas najbrž neke vrste mentalni igralski počitek?

»Igranje v tej predstavi je pravi užitek. Pet igralk in tudi sicer prijateljic se nas je odločilo, da bomo naredile predstavo na temo materinstva. Vse skupaj imamo devet otrok in vemo, da materinstvo ni le kup fenomenalnih občutkov, ampak je še marsikaj drugega, kar pač sodi zraven. To povemo seveda na humoren način. Gre za mojo prvo tako izkušnjo, ko smo punce naredile vse same, od zamisli do besedila in izvedbe na koncu. Moram reči, da smo prave frajerke.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Splošno / sreda, 13. junij 2007 / 07:00

V tretje gre morda rado

Renault je razkril podobo nove Lagune, ki bo nared jeseni.

Objavljeno na isti dan


Razvedrilo / ponedeljek, 19. januar 2015 / 15:24

Moja večna strast je psihologija

Napovedovalcem vremena se pogosto zgodi, da jih mimoidoči pocukajo za rokav in povprašajo za vreme. Tudi 23-letna Kranjčanka Pia Škofic, ki se je jeseni pridružila ekipi Planet TV, ni nobena izjema...

Bohinj / ponedeljek, 19. januar 2015 / 14:52

Bohinjci za dolgoročno sodelovanje z železnicami

Turizem Bohinj je podpisal pogodbo o sodelovanju s Slovenskimi železnicami.

Gospodarstvo / ponedeljek, 19. januar 2015 / 14:49

NFD Holding iz prisilne poravnave v stečaj

V postopku prisilne poravnave je 25 upnikov prijavilo za 65,7 milijona evrov terjatev, med največjimi upniki sta tudi Sava in Gorenjska banka.

GG Plus / ponedeljek, 19. januar 2015 / 14:48

Ko igram iz srca, ne iz glave

Vesna Slapar je prejela Severjevo nagrado za igralske dosežke v zadnjih letih, predvsem za vlogo trinajstletne deklice s posebnimi potrebami v uprizoritvi Pri Hlevarjevih, ki so jo v Prešernovem gleda...

Gospodarstvo / ponedeljek, 19. januar 2015 / 13:27

Država manj za zavarovanje

Država je za zavarovanje nasadov, posevkov in plodov znižala prispevek k premiji s 40 na 20 odstotkov, za živali in ribe pa s 30 na 20 odstotkov.