Ne moram, vedno je: želim

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 13. januar 2015 / 10:22

Ana Julija Mlejnik je čedno mlado dekle, ki svet glasbe že drugo leto okuša na magistrskem študiju violine na Kraljevem konservatoriju v Bruslju.

V polni kapeli puštalskega gradu nekaj dni pred novim letom in prav tako dvorani Glasbene šole na Jesenicah takoj po njem so poslušalci z aplavzom nagradili novoletni recital dveh odličnih mladih glasbenikov, violinistke Ane Julije Mlejnik in pianista Tomaža Hostnika, Škofjeločanov, ki svoje glasbeno znanje nadgrajujeta s študijem v tujini. Ana Julija je v drugem letniku podiplomskega študija na Kraljevem konservatoriju v Bruslju, Tomaž pa je v četrtem letniku univerze Antona Brucknerja v Linzu. Igrala sta glasbo za violino in klavir skladateljev W. A. Mozarta, C. Saint-Saënsa in C. Francka.

»S Tomažem se poznava, sva približno enakih let in oba sva svojo glasbeno pot začela v Glasbeni šoli v Škofji Loki. Želela sem, da se na koncertu v duetu predstaviva Ločana in Tomaž je bil takoj za to. Dogovorila sva se, da na prvo vajo doma prideva zelo dobro pripravljena. Tako sva v desetih dneh skupnih vaj pred koncertom lahko delala predvsem na glasbi sami in tehničnih podrobnostih,« o pripravah na koncert pripoveduje Ana Julija, zadovoljna nad odzivom publike, saj je bil zanjo nastop tudi po čustveni plati poseben. Ana Julija Mlejnik prihaja iz glasbene družine, mama Vera je izvrstna sopranistka, bila je dolgoletna profesorica petja na loški glasbeni šoli, oče Miloš pa je priznani violončelist in redni profesor na akademiji glasbo v Ljubljani. S sedmimi leti je začela igrati violino pri prof. Arminu Sešku. »Ko sem si postavila vprašanje, ali še želim igrati, sem ugotovila, da ne želim prenehati,« v duhovitem tonu pove mlada glasbenica. Ob škofjeloški gimnaziji je zato obiskovala še program srednje glasbene šole pri prof. Tatjani Špragar v Ljubljani. Akademija za glasbo je bilo logično nadaljevanje, čeprav je v prvem letniku, potem ko je zelo veliko vadila, imela težavo z živcem na levi roki in je morala za dva meseca odložiti instrument. »Ne bom pozabila, kako neizmerno dolgčas mi je bilo po violini, in takrat sem vedela, da sem se odločila prav.«

Preden je leta 2013 diplomirala pri prof. Gorjanu Košuti, je dva semestra svoje znanje bogatila tudi na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. »Poslala sem tri prijave za študentsko izmenjavo v okviru Erasmusa in prvi odgovor dobila iz Bruslja. Če so prvi odgovorili, si me očitno tudi najbolj želijo, sem si mislila. Moja mentorica je bila profesorica Yuzuko Horigome, s katero sva se že od prvega trenutka odlično razumeli. Nekoč je v Bruslju zmagala na velikem tekmovanju Kraljice Elizabete za violiniste in tako v Belgiji tudi ostala. Je priznana solistka, veliko koncertira in je sploh prava zvezdnica,« o svoji profesorici z navdušenjem razlaga Ana Julija. Po ljubljanski diplomi se je s Horigomejevo dogovorila, da pride k njej študirat še za magisterij.

Ob tem dodaja, kako zelo pomembno je, da se s svojim profesorjem ujameš tudi oseb­nostno. »Lažje je razložiti vsako stvar. V glasbi je veliko abstraktnega, še posebno to velja za interpretacijo. Ko je kdaj kakšno stvar težko opisati, je lahko dovolj samo beseda, in če se s profesorjem dobro razumeš, boš vedel, kaj ti sporoča. Od nje sem doslej dobila mnoge nasvete, ne le tehnične, ampak tudi praktične. Konec koncev je pomembno, kako narediš na odru, ne v učilnici. Vzgaja me v aktivnega glasbenika.«

O študijskih izkušnjah med Ljubljano ali Brusljem Ana Julija našteje kar nekaj razlik. Na bruseljskem konservatoriju ne manjka velikih profesorskih imen, pomembno je tudi to, da med študenti vlada zelo dobro in ustvarjalno vzdušje. »V Bruslju nas trenutno študira sedem Slovencev, medtem ko je domačinov le kakšna tretjina. Zame je to do­bro, saj se tako ne počutim kot tujka. Pisano vzdušje ustvarja pozitivno atmosfero, ni neke zamorjenosti pri študiju. Vsi imamo željo po več, želimo čim več vaditi in komaj čakamo na prosto sobo. Ne obstaja moram, ampak vedno in vselej želim. Vse to na posameznika dobro vpliva, ta 'čredni nagon' te povleče s seboj. Slab dan gre v takem pozitivnem okolju hitro v pozabo.« Vprašanje, katerega skladatelja vadi bolj z veseljem in katerega manj, se mi je v trenutku zdelo neumestno, a je mlada violinistka povedala, da je trenutno v obdobju, ko zanjo ni skladatelja, ki se ga ne bi lotila. Bolj se ji zdi pomembno prepoznavati različne glasbene stile. »Sprva me je bilo mogoče strah skladateljev 20. stoletja, a ko sem lani 'dobila' koncert B. Bartoka, sem vzljubila tudi skladatelja. To je bil zame nov svet, drugačno razmišljanje.«

Na konservatoriju se šola tudi veliko študentov iz vzhodne Evrope in dlje iz Azije. Na vprašanje, kaj igra njen fant, ki prihaja iz Kazahstana, sem hitro dobil odgovor, da nič. Chingiz študira za filmskega producenta in že več kot deset let živi v Belgiji, kamor se je preselil z družino. Živijo v isti zgradbi kot ona. Razume glasbenico? »Ja,« v sekundi izstreli Ana Julija, da je dnevni urnik producentov in direktorjev filma zelo podoben kot njen. Tudi on včasih dela po cel dan in vse vikende, tudi njegov urnik se gradi sproti. »Seveda imava v mislih tudi skupni projekt. Dogovarjava se, da mi bo pomagal po­sneti glasbeni video, ki mi bo koristil pri promociji,« razloži Ana Julija, ki ima rada Slovenijo in rada tukaj nastopa in ne izključuje svoje prihodnosti ne doma ne v tujini. Počasi si je začela ogledovati trg, kakšne so v Belgiji in drugod možnosti za violiniste, mika pa jo, da bi še nadaljevala s študijem. »Dobro na­predujem in mislim, da se lahko še veliko naučim. Ob tem se ne želim omejiti na določeno glasbeno zvrst. Enkrat se bo seveda treba odločiti, dotlej pa bom 'na skrivaj' poskušala vse.« Prihodnost je ne skrbi. Pomembno je, da si dober, med boljšimi. Takih so povsod veseli, zato se tudi sama trudi biti čim boljša.

»Odprla sem tudi svoj blog, ki ga najdete na www.anajulija.blogspot.com. Sicer je to še moj mladiček, pišem ga namreč od novembra. V slovenščini, da vse moje v domovini obveščam, kaj se dogaja z mano, v angleščini pa za številne nove prijatelje, ki sem jih dobila v zadnjih letih.« Francosko? »Učila sem se že malo flamščino, ki je podobna nemščini, tako da lahko prisluhnem kakšnemu pogovoru. Imam pa v načrtu tudi francoščino.« Ampak note so vendarle univerzalni jezik, se pošalim, Ana Julija iskrivo odgovori, da je promocija in predstavitev danes potrebna tudi v besedah. Ta trenutek je že v Bruslju sredi dela, saj jo čaka orkestrski projekt, pripravlja se na izpite iz komorne glasbe, kmalu bo tu zaključni izpit ...