Kdo si, v tako lepi obleki?

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 12. januar 2015 / 13:31

V Mestni hiši je na ogled razstava sto in več let starih oblačil iz Gorenjskega muzeja.

Kranj – Ob besedah, kot so kožuh, krilo z životkom, rokavec, špenzer, kočemajka, zavijača, danes najbrž ne bi najprej pomislili, da gre za poimenovanja nečesa, v kar so se naši predniki pred sto in več leti oblačili, naj gre za pražnje priložnosti ali ob povsem običajnih dnevih. A vendarle gre za našo oblačilno dediščino, ki se je ohranila poldrugo stoletje in še dlje. To so oblačila, ki so bila dragocena v očeh svojih lastnikov, pa tudi uporabna za preoblačenje v »narodno nošo«. Razstava z naslovom Ko je obleka naredila človeka, ki bo v Galeriji Mestne hiše in Stebriščni dvorani na ogled še do konca februarja, predstavlja izbor iz etnološke zbirke Gorenjskega muzeja.

»V muzejski zbirki oblačil do prve svetovne vojne je vsaj štiristo kosov in dve tretjini sta predstavljeni tudi na razstavi. Ravnali smo se predvsem po merilih za Gorenjsko značilnega in lepega. Med razstavljenimi so tudi najstarejša oblačila, ki jih hranimo v muzeju, kot so pasovi sklepanci, avbe in z zlatom tkan životek s konca 18. stoletja,« razloži avtorica razstave Tatjana Dolžan Eržen. Je mar res obleka naredila človeka, kot poveste v naslovu razstave, me zanima. »Naslov predstavlja fenomen 19. stoletja, ko so ljudje začeli nositi kupljene materiale in uporabljati meščanske kroje, zaradi česar so se močno zmanjšale razlike v oblačenju med meščani in ljudmi s podeželja,« razloži Dolžan Erženova in mi na enem od panojev pokaže fotografijo s skupino lepo opravljenih žena ter vpraša, ali vem, katera je meščanka, katera pa z vasi. Nisem videl razlike. Istočasno se je tudi zelo zmanjšalo domače tkanje platna in izdelava sukna na Gorenjskem, z železnico so nastale tudi trgovine z blagom, kjer se je dalo nakupiti raznovrsten tekstil po izbiri. »Če je bilo pred tem oblačenje zelo uniformno, predvsem pa lokalno prepoznavno – izdelano iz podobnih materialov in pri istih krojačih in šiviljah, so si predvsem ženske, pa tudi moški pri oblačenju začeli dajati duška individualnosti,« dodaja avtorica razstave.

Razstava se začne z najstarejšim kosom, že omenjenim životkom, in meščansko obleko iz srede 19. stoletja, ki izhaja iz kranjske gostilniško-pivovarske družine Mayr. »Ker so meščani oblikovali tudi narodno nošo in se je ogromno oblačil ohranilo prav zaradi oblačenja, na razstavi tudi povemo zgodbo o nastanku teh narodnih noš z dvema konkretnima primeroma iz Bohinja. Žensko obleko je nosila Tilka Korošec, moško pa Alojz Žmitek, oba iz Bohinjske Bistrice. Na ogled so tudi ostali elementi narodne noše, kot so perilo, avbe, rokavci, sklepanci, moške in ženske ovratne rute, peče, predpasniki ...

Že v prvem prostoru si nadenem avbo, saj ogledalo in pokrivalo spodbujata obiskovalce, naj si naredijo tako imenovane »selfieje«. Ne, moškim avba res ne pristaja. Posebej so izpostavljene posebnosti oblačil z rateškega konca in iz Bohinja. Tu se je tradicija oblačenja na star način najdlje obdržala. Najdragocenejši kosi so nedvomno topli zimski kožuhi. Na tistem iz okolice Radovljice je na hrbtu čudovita usnjena aplikacija (motiv rože), ki je našita iz koščkov barvastega usnja. Mojster je bil oče našega znanega pisatelja Frana Saleškega Finžgarja.

V drugi sobi je predstavljena zgodba o nastajanju tkanin, o preskrbi s tkaninami – od lanenega platna do strojno izdelanih bombažnih tkanin, ki se pri nas pojavijo v 19. stoletju. Ne manjkajo tudi domače tkanine, zanimivi pa so tudi vzorci blaga iz Kokaljeve trgovine z mešanim blagom iz Tržiča. Spoznamo tudi, kako so včasih skrbeli za oblačila, jih likali, prali in krpali. Ni bilo narobe, če si bil zakrpan, sramota je bila, če si bil strgan.

V tretjem delu je na ogled več čudovitih kosov tako imenovanih kočemajk, ki dokazujejo domiselnost in raznolikost naročnikov in krojačev. »Kroj je bil vedno enak, izdelovalci pa so oblačila znali zelo unikatno in umetelno okrasiti,« pove Tatjana Dolžan Eržen in me ob pisanih spodnjih krilih preseneti s podatkom, da so imele ženske oblečena tudi po tri krila naenkrat, dve spodnji in vrhnjega, ki je bilo vidno navzven.

»Razstava je rasla skupaj s študijskim krožkom, ki sem ga lani vodila v okviru Gorenjskega muzeja. Vanj so bili vključeni poznavalci in folklorniki, krojači, garderoberji, raziskovalci, publicisti, modne oblikovalke. Ob izmenjavi mojega muzealskega in njihovega znanja o oblačilni kulturi je nastajala tudi razstava. Seveda so mi člani krožka pomagali tudi pri restavriranju nekaterih oblačil. V februarju bo izšel tudi obsežen katalog razstave,« še dodaja Dolžan Erženova.