Osamljeno smučišče

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / sobota, 3. januar 2015 / 22:18

Šija (1880 m)

Pogled na smučišče Vogel je bil v preteklih dneh precej klavrn. Nikjer nobenega snega oz. le toliko, da je bilo malce belo; vsekakor premalo, da bi naprave delovale. Vendar, z nekaj trme se je dalo turno prehoditi celotno smučišče in narediti tudi nekaj lepih zavojev, izogibajoč se ven gledajočim kamenčkom. A vreme se je vmes že spremenilo …

Ko je dolina pokrita z meglo in je temperaturna inverzija, ni lepšega kot pobeg v višave, kjer je sonce prijetno toplo. Konec novembra so na Voglu vsaj en vikend delovale naprave, a čudno vreme, kot je bilo lansko leto celotno leto, je kmalu stalilo precej snega. Naprave niso več delovale, smučišča so sicer imela cca 20 cm snega, kar je za smučanje vsekakor premalo. Vendar se je z nekaj trme dalo na turnih smučeh prehoditi celoten Vogel in tudi odsmučati po večini smučarskih prog; občasno s hitrim vijuganjem, izogibajoč se kamenju.

Tisto jutro sem se zapeljala z gondolo do Rjave skale. Bil je dan med tednom, praktično nikjer nikogar; ne­precenljivo. Nataknila sem si turne smuči in se najprej zapeljala do spodnje postaje sedežnice Orlove glave, nato pa se začela vzpenjati po smučišču proti zgornji postaji. Če se vmes na smučišču ozremo nazaj, se pred nami pokaže čudovita panorama Julijskih Alp. Ko več dni v dolini zreš v meglo, ko ti vlaga pronica v kosti in daje občutek mraza, je sončen pogled na gorsko verigo več kot le balzam za dušo; srce ti preprosto zaigra in navda z energijo, srečo in veseljem. Od zgornje postaje Orlove glave sem se sprehodila še malce naprej, kjer je zgornja postaja sedežnice Zadnji Vogel. Tam sem s smuči snela pse in odsmučala do planine Zadnji Vogel. Kamenja skorajda ni bilo, sneg pa precej trd, tako da je bilo kasneje vzpenjanje po taistem smučišču precej naporno. S srenači bi šlo precej lažje. Nadaljevala sem pot do Šije in ves čas občudovala verigo Spodnjih bohinjskih gora. Rodica na levi strani je vabila, ravno tako je vabil Vogel, a ta dan ne eden niti drugi nista bila v planu. V planu je bilo le tapkanje po Voglu, srkanje vitamina D in uživanje na polno. Na vrh Šije sem se podala peš; mi duša ni dala miru, da se ne bi zazrla v Krn, tam nekje daleč na zahodu. Z zgornje postaje sem nato odsmučala nazaj proti Kontam, od tam pa proti vlečnici sidro, ki pripelje skoraj na Debeli vrh. Sledilo je malce odmora, predvsem pa uživanje v čudovitem razgledu.

Nato sem odsmučala proti zgornji postaji Orlove glave. No, vmes sem tudi malce »štanfala«, ker se mi ni ljubilo natikati psov na smuči. Še enkrat sem pogledala strmino proti planini Zadnji Vogel, nato pa odsmučala proti Rjavi skali. Zgornji del je bil kar v redu, spodaj pa malce rodea, saj je bilo po smučišču precej kamenja, ki se ga je bilo treba izogibati. Mi je kar dobro uspelo, saj so jo smuči odnesle skoraj brez praske.

Ura je bila že malce čez 15.00, zato sem se odločila, da počakam sončni zahod, ki je v hribih vedno čudovit. Še en pogled proti triglavskemu kraljestvu, ki se je obarval rdeče, in z gondolo sem se odpeljala v dolino. Bil je popoln dan, pogrešala sem le malce več snega, ki ga je nasulo v teh dneh.

Dragi bralci, dragi planinci, želim vam varen korak na vaših poteh, sreče, zdravja, ljubezni in osebnega zadovoljstva; pa da bi bilo leta 2015 več sonca in manj dežja … Srečno 2015!

Nadmorska višina: 1880 m
Višinska razlika: cca 800 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 1 / 5