Kava pred večnostjo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 2. januar 2015 / 13:26

Ogledali smo si premiero črne komedije P.S. Posthumna smetana avtorja in režiserja Domija Vrezca v izvedbi KD Figura.

Uh, kako do­bro dene, če nam kdo na lep in – čeprav gre za fikcijo – zelo jasen način pove, da med življenjem in smrtjo obstaja brezčasen prostor, v katerem je prav tako zanimivo kot v zemeljskem bivanju. Z nekaj sreče vam bodo postregli celo kavo s smetano. V decembru smo si v Stolpu Škrlovec ogledali premiero tragikomedije P.S. (Posthumna smetana) avtorja besedila in režiserja Domija Vrezca. Predstava za tri akterje, ker se z junaki skorajda nujno poistovetimo tudi gledalci, nas je v mislih na odru vseskozi več, se za­čne tam, kjer nas pustijo, ko umremo. Glavna junaka zgod­be Krištof Grobelnik (igra ga Domi Vrezec) in Anton Grudar (Aldo Komar) se torej skobacata iz krst in se vsak na svoj način pozdravita v vmesnem prostoru, nekakšni čakalnici med zemeljskim in večnim življenjem. Prvi je nadut, bogat in veren ter zase pričakuje posmrtno nebeškost, drugi pa preprost, skromen, poslušen in glede posmrtnega bivanja nima nekih posebnih pričakovanj. Razglabljata, kako jima je bilo v življenju, in modrujeta o tem, kako naj bi bilo po njem. Če sploh kaj obstaja, saj ga še ni bilo, ki bi prišel nazaj povedat, kako je v večnosti. Možakoma ni dolgčas, saj ju obišče pokopališka čudakinja Hildegarda (Martina Cuznar), ki jima postreže s kavo s posthum­no smetano ter ju obdari s posmrtnima darovoma. Tudi njen lik je – tako kot sta s svojimi značajskimi potezami Grobelnik in Grudar – eden od nepogrešljivih klasičnih slovenskih likov osamljene, a nikoli zares docela pozabljene slovenske gracije, ki jo pogosto srečujemo na pokopališču, ki obiskuje pogrebe in – kot spoznamo v predstavi – tudi skrbi za postrežbo v »medprostoru«.

»Prostor med smrtjo in večnostjo je odličen poligon za razmišljanje na temo, kaj bo, če bo. Zato sem pri pisanju besedila lahko neizmerno užival in pri tem s pridom uporabljal svojo domišljijo,« razmišlja Domi Vrezec, njegov soigralec Aldo Komar pa dodaja: »Če samo pomislim na večno življenje, se zmrazim. Da človek ne bi mogel v miru umreti in končati svojega veka. Večno življenje je neka sebična človeška ideja. Kaj pa boš počel v neskončnosti, saj bi se ti zmešalo.«

Avtor v zgodbo spretno vplete kopico komičnih elementov, od tega, da mrtvemu Grobelniku v krsto obujejo ravno tiste čevlje, ki so ga v življenju žulile in jih nikoli ni nosil, do ocenjevanja stop­nje spoštovanja in pri­ljubljenosti enega ali drugega med sorodniki na podlagi bogatosti cvetja in zapisov v žalno knjigo. Ob številnih duhovitostih ne manjka smeha. Hkrati predstavo odlikuje situacijska tragikomičnost, prepletena z elementi drame suspenza v sugestiji k razmisleku ali vnovičnem razmisleku o življenju, smrti in vsem tistem prepovedanem vmes. Smo torej po smrti res čisto dokončno mrtvi, ali pa pravzaprav nikoli nismo bili popolnoma živi?

Kljub ne ravno bogatim igralskim izkušnjam, Aldo Komar v tako zahtevni vlogi nastopa celo prvič doslej, sta oba akterja v svojih odr­skih izvedbah preprosto odlična. Odlikuje ju jasna in artikulirana dikcija, dober gib, pri čemer brez težav izpostav­ljata telesne hibe, ki sta jih imela ob smrti, in tudi dobršna mera odrske iznajdljivosti, kadar je to seveda po­trebno. Cuznarjeva je v svoji sicer manjši vlogi taka, kot mora biti britofška gospa, ki streže kavo in akterja vsake toliko časa spomni, da je noč še mlada, sence pa lačne. »Igro smo vadili od po­mladi, ko smo začeli z govornimi vajami, odrski nastop pa smo pilili jeseni. Lahko rečem, da smo odlična ekipa, ki se na odru dobro znajde. Med nami je dobra energija, ki nam omogoča izražati tudi lastno kreativnost vsakega posameznika,« pove Vrezec in doda, da je bila komedija zanj nov dramaturški, režiserki in igralski gledališki izziv. Domi Vrezec sicer že več let uspešno vodi gledališke delavnice za otroke in mladino v okviru Centra kulturnih dejavnosti v Kranju, kjer vsako leto pripravijo tudi zaključno predstavo.

Po nekaj psiholoških dramskih besedilih je tokrat želel napisati in postaviti igro, ki bi jo približal vsem ljudem in bo primerna za vsak oder. »Upam, da bomo predstavo še veliko igrali, saj bo, vsaj glede na prve odzive publike, ki so nad pričakovanji dobri, P.S. Posthumna smetana blizu tako poznavalcem gledališča kot širši publiki,« meni Vrezec. Najprej jo bodo ponudili kulturnim domovom po Gorenjskem, kasneje pa tudi po Sloveniji. Predstava je sicer nastala v produkciji KD Figura iz Kranja. Predstava, ki jo preprosto morate videti, da bi vam bilo lažje na tem in kakopak onem svetu.