Volivci nagrajujejo jasne ideje
S proslavo na Sv. Jakobu na dan samostojnosti in enotnosti so se tudi letos spomnili 23. decembra pred 24 leti, ko je množica obiskovalcev pri tamkajšnji cerkvi v mrazu in snegu ob kresu čakala rezultate plebiscita.
Sv. Jakob – Zbranim se je malo po polnoči pridružila večina ministrov prve demokratično izvoljene slovenske vlade s predsednikom Lojzetom Peterletom na čelu. Med zbranimi na Sv. Jakobu je bil namreč tudi Nace Polajnar, ki se je po besedah pobudnika vsakoletne slovesnosti na Sv. Jakobu Janeza Šušteršiča okrog 19. ure obrnil na predsednika tedanjega izvršnega sveta Lojzeta Peterleta in zahteval, da se vlada udeleži njihovega srečanja, saj prej ne bodo odšli s hriba. »To je bila mogoče malo čudaška zahteva, a se je malo po polnoči uresničila,« se je namuznil Šušteršič in dodal, da je bil to res neverjeten dogodek. »Šlo je za srečanje oblasti z ljudstvom na najvišjem nivoju – 807 metrov visoko,« se je še pošalil in povsem resno dodal, da so tisto noč kot enakopravni delili najgloblja čustva, od veselja do pričakovanja, pa tudi tesnobe.«
V spomin na ta dogodek zdaj na dan samostojnosti in enotnosti vsako leto pripravijo slovesnost, ki se vedno začne z mašo za domovino. Tokrat jo je daroval ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Pred cerkvijo je zbrane nagovoril tudi župan Nejc Smole, slavnostna govornika pa sta bila predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Aleš Hojs in dr. Dimitrij Rupel, zunanji minister v prvi slovenski vladi. »Danes praznujemo najpomembnejši dan v slovenski zgodovini. Ni ga dneva, ki bi bolj usodno spremenil tok naše države oziroma bolj usodno vplival na to, da danes Slovenci živimo v svoji državi,« je poudaril Hojs. Dimitrij Rupel pa je spomnil, da so se nekateri pomembni dogodki slovenske pomladi zgodili pozimi. Konec leta 1989 je namreč nastala koalicija Demos, naslednjo zimo pa se je zgodil plebiscit, na katerem je bila utemeljena samoodločba slovenskega naroda in njegovo preoblikovanje v samostojno, neodvisno državo. »Ti časi niso bili pomembni samo za Slovenijo, ampak ves svet – rušili so se zidovi, odpirale meje, samodržci so se bolj ali manj dostojno poslavljali ... Končala se je hladna vojna med vzhodom in zahodom in začela se je širitev zahoda proti vzhodu.« Ob tem se je vprašal, ali bi Slovenci lahko ustanovili svojo državo tudi pozneje, po prelomnem času konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, pri čemer je omenil težave prebivalcev Kosova, pa Kataloncev, Palestincev, Škotov … Danes je po njegovih besedah Slovenija pred podobnimi izzivi kot leta 1990. »Za njihovo rešitev bo potrebno sodelovanje, skupno delo tako imenovane levice in desnice,« je še poudaril in dodal, da več kot devetdeset odstotkov volivcev, ki so se udeležili plebiscita, ni bilo za levico ali desnico, ampak za Slovenijo. »Volivci nagrajujejo jasne ideje in široke koalicije,« je dejal in dodal, da bi namesto utrjevanja enostranskih koalicij spet potrebovali sodelovanje in skupno delo vseh bistvenih delov družbe, kot se je to zgodilo leta 1990.