Anestezirano mesto
Poznate tisti občutek, ko ne čutite veselega decembra?
V petek zvečer sem sprehodil čevlje po Prešernovi ulici in si zaželel psa čuvaja. Res me je bilo strah. Počutil sem se ranljivega. Samo županove lučke so se borile s praznino mesta. Pogledal sem na datum in uro in potem še preveril, ali sem dobro videl, vendar je bilo prav, 16. december ob 21. uri. Po plači, nikjer žive duše, nekaj delavcev je pri vodnjaku vkup zbijalo lesene hiške in par sprehajalcev s psi ... iztrebkov niso pobirali za sabo. Pri mostu sem si kupil kostanj, brez besed sem ga luščil v koš in čakal na kako večjo skupino mladincev, ki bodo iskali prosto mizo v kateremkoli lokalu. Čakal sem na vpitje in dretje v ritmu džinglbelsov in kako pošteno petardo pod kakim psom ali staro mam'co. Čakal sem na policaja, ki teče za pijanim mulcem. Čakal sem na kako živo dušo, da ne bom tvezil še naprej. Dočakal nisem ničesar, razen občutka, da so modre lučke nad mestom res lepe. Ne bi rad izpadel dinozaver, ampak v mojih časih je bilo precej drugače. V Kavki smo stali zloženi kot vžigalice v škatlici. Ne veste, kaj so vžigalice? No, taka gneča je bila kot … kot … kje je danes sploh še gneča? Bila je taka gužva, kot bi nekdo danes rekel, da bodo podarili deset iPhonov. Eto … recimo, da vam rečejo – pridite v lokal, ki meri 20 kvadratnih metrov, ker bodo razdelili 10 iPhonov zastonj. In tako je bilo v Rocku, Carnioli, Panigazu, Magmi, News pubu, Praproti, Figu, Matjažu, Mmu, Prešercu, Mitnici, Majerju, Teatru, Jasminu, Pungertu, Terasi, pri 'mehkih curah', Baronu, Šifrerju, Storžiču, Stari pošti ... in še kakih desetih lokalih na samem mestnem robu. Kamor si vstopil, si moral biti vesel, da si lahko zaprl vrata. Punc je bilo toliko, da so nam šle že pošteno na živce. Če si bil kerlc, si lahko vsak večer drugi kupil karto za kino. Kino? Ne dolgo nazaj sem bil v kinu – sam s sinom in hčerjo! Zaradi nas treh so vrteli film! Če sem spet dinozaver, moram napisati, da sem v kinu Center ali pa Storžič nekajkrat stal, ker so nam prodali več kart, kot pa je bilo sedišč! Filmi so bili pa taki, da ni bilo nič čudnega, da se je nekje v prvi tretjini predvajanja strgal pred očmi cele dvorane. Danes pa niti 4-D ne privabi žive duše. No, če smo pa že pri zgodovini, moram nujno napisati, da je bila cela Gorenjska posejana z diskači, disko klubi, v katerih se je vrtela pretežno disko glasba, če veste, o čem govorim. Disko glasba? A je ta izumrla takoj za hevi metalom, pankom in rokom? Rosa, Gaulloises, Delavc, ni bil disko je bil pa … matvola, ko se spomnim na mojega Delavca, se mi oči zarosijo, skozi možgane pa mi zaigra kitara Angusa Younga … ali pa vidim plakat Exploitedov. Skala, Gorjanc, Trebija … stari moj, če si imel permamentno karto za Gorjanca, je bilo enako, kot bi danes imel en milijon friendov na Fejsiču.
Pustimo uro zgodovine in anestezirano mesto ter se raje posvetimo rekreaciji. Kapljajo zadnji dnevi leta 2014, ki se ga bom spominjal kot najtežjega za dušo in najlažjega za denarnico. Duša je ves čas trpela, ker je nisem več kot trikrat odvezal, denarnica pa je pozabila, kakšna je njena osnovna funkcija. Jebiga, tudi taka letina pride. Tole ni zadnji torek v letu, zato bom jamranje pustil za sledečo, zadnjo letošnjo kolumno. Spet sem prekolesaril 5000 kilometrov. Če to delim s celim letom, pride 13,7 kilometra na dan, približno 220 ur, 13.200 minut, 40 minut na dan! Ni slabo. Statistika dela čudeže. Prepričan sem bil, da je bila letošnja sezona najslabša do zdaj, vendar če sem imel toliko časa na voljo za kolesarjenje, ne more biti slabo leto, kajne? Ne smem jamrati, torej. Saj ne bom.
Eno dobro finto sem slišal pred kratkim. Malce nezdrava, ampak zanimiva. Možakar se je odločil, da bo sam sebe plačeval vsakič, ko bo šel kolesarit. Kilometer je ovrednotil s 50 centi. Če je torej naredil rundo, dolgo 50 kilometrov, je v 'šparovček' potisnil 25 evrov! Ker je kmalu opazil, da je to precej drag šport, je šel manjkrat na kolo oziroma samo takrat, ko si ga je resnično zaželel. V enem letu je prekolesaril 3.850 kilometrov … zdaj pa vi izračunajte, koliko je zaslužil. Težko je prekolesariti 150 kilometrov, če veš, da te bo to stalo 75 evrov. Vendar zdaj komaj čaka, da bo pujsa razbil. Otrokom in ženi bo privoščil super božične počitnice zato, ker so tolerirali njegove solo izlete. Krvavo jih je zaslužil, vendar je zelo ponosen na svojo samodisciplino. Prikimal sem mu tako, da sem vrtel kazalec na sencah, potem pa, ko sem premislil, kaj vraga je storil, sem mu prikimal. Odkupil si je slabo vest. Družini bo privoščil lep božični dopust, da bi lažje pozabili, kolikokrat so bili letos brez ateka in soproga. Ampak, prijatelj, za ta denar bi si lahko nabavil lepo zalogo nove kolesarske opreme ... Na smeh me je sililo ob tej misli. Ljudje smo žleht ...