Soriška planina ni na Hrvaškem

Pridi, popotnik, smučar, sankač, smučarski tekač, pohodnik, postoj, se naužij! In smo se naužili – na tekaški progi in na smučišču ...

Soriška planina – Čez Škofjo Loko prek Selške doline smo 'en dva tri', če nas vmes ne pritegnejo lepote loškega hribovja. Železniki presenetijo s svojo urejenostjo in končno ni samo plavž tisto, kar pritegne popotnikove poglede. Proti Zalemu Logu je cesta še vedno krasno vijugasta, od tam naprej pa je po cesti še vedno razsut asfaltni čips. Asfaltne krpice, ki držijo cesto skupaj pred razpadom, sicer niso moteče za vožnjo, so pa za oko. Ko se cesta začne vpenjati, asfalta za šeststo metrov celo zmanjka, a ko se vrne, zasije v svoji najboljši gladkosti. Pridi, popotnik, postoj, se naužij! Tako piše na rumeni tabli, postavljeni na slikarsko stojalo na levi strani. Na desni stoji Groharjev spomenik in za njim po hribu čudovito razpršena vasica Sorica.

Parkirišče pred turistično-smučarskim centrom Soriška planina je veliko, prostrano in na njem je bilo v petek parkiranih kakih deset vozil s hrvaško registracijo. Večina je bila zagrebških, nekaj reških in celo ena dubrovniška. Slovenska je bila samo moja. Sem mogoče nekje prevozil slovensko-hrvaško mejo?

Na tek, potlej še na slalom

Soriško planino sem obiskal zaradi iskanja prog, po katerih bi lahko pretegnil svoje tekaške smuči. Dva Rečana ravno pakirata svoje ozke sulice v avto. Kakšne so proge, vprašam. Možakar se namrdne, da sta vendar odločno prekratki. »Dve sta potegnjeni«, mi pravi v lepi slovenščini, »ena kilometrska in druga dvokilometrska, premalo za rekreacijo, vendar dovolj za trening.« Vasja in Vesna Burič Heler sta z Reke, vendar imata vikend v Hudajužni in sta redna tekača na progah Soriške planine. Vesna je potrdila, da je krog sicer super, a proge niso potegnjene po najlepšem delu planine.

Naj grem torej raje smučat. Zavoljo reportaže sem vzel tekaške in alpske 'dile'. Če je krog tako kratek, grem raje preizkusit svoje slalomske veščine. Snega je toliko, da obratujeta dve od sedmih žičnic. Vozovnica za dve uri stane 12 evrov, za tri ure stane 14 in za štiri ure 16 evrov. Za otroke je za tri evre ceneje. Za dnevno vozovnico boste odšteli 20, za poldnevno 15 evrov, otroške so občutno cenejše, družinska dnevna na osebo stane 16 in poldnevna 13 evrov.

Če pos-terminal ne dela ...

Smučišče mi je ponudilo prekrasno smuko. Sam med Hrvati. V veleslalomu in slalomu sem jih premagoval, v smuku pa ne. Neverjetno je, kako radi smučajo naravnost, zato predvidevam, da bodo kmalu dobili Kostelićevega naslednika, smukača po izobrazbi. Dve družinici iz Zagreba sta Soriško planino našli zato, ker na Voglu ni kaj dosti snega. Prvič so uživali na Soriški in kot so mi zaupali, so navdušeni nad urejenostjo terena kot tudi nad razgledi, ki se ponujajo. Po dveurnem smučanju človek rad kaj popije in poje. Na voljo sta dve koči. Odločim se za brunarico in ne za Litostrojsko kočo. Če je vozovnico možno kupiti s plačilno kartico, potem lahko tudi klobaso z zeljem, si mislim, a mi prijazna natakarica pove, da jim pos-terminal ne dela in ker mestna srajca ne ve, da v hribe s kartico nikdar ne sme, mi kljub temu, da ne ve, da sem novinar, ki delam reportažo o njihovem turistično-smučarskem centru, da malico s pivom zastonj! Lepo se ji zahvalim in obljubim, da bom v najbližji prihodnosti svoj dolg poravnal. Brunarica je ponujala domačo hrano, malica, kot je moja s klobaso in zeljem, stane 6 evrov. Nočitev z zajtrkom stane 25 evrov in turistična taksa, polni penzion 40 evrov, k temu je treba prišteti še turistično takso. Turistično-smučarski center Soriška planina ima vse, kar od takega središča pričakujemo. Družine se bodo nasmučale, nasankale po mili volji, smučarji tekači bodo tekli po snežnem raju, da o pohodnikih sploh ne govorim. Edini slovensko govoreči deskar mi je prišepnil, naj jih nikar preveč ne hvalim po časopisu, kajti potem bo še v tem mirnem smučarskem kotičku nastala gneča ... To pove marsikaj, kajne?