Dan čudovitih pogledov

Soteska reke Verdon je ponekod globoka ali pa visoka, kakor se vzame, tudi do 700 metrov.

Za izlet po soteskah nad reko Verdon, pravzaprav gre za nekakšno krožno vožnjo, si je potrebno vzeti kar cel dan, saj je skupaj dolga okrog 115 kilometrov. To sicer ni veliko, ampak se kar nabere, saj gre za vožnjo tipa gor in dol z neštetimi ovinki in enim samim mostom. Namreč najprej se po severni strani kanjona, ta je bolj slikovita, ob reki navzgor pelješ do prvega mosta, kar je nekje na pol poti, potem zapelješ čezenj in se po južni strani vrneš nazaj do začetne točke. Aljaž je na začetku imel nekakšne »popadke«, da bi se ob navpičnih stenah sprehodil na dno soteske. Preberemo, da je ta na nekaterih mestih globoka celo do 700 metrov višinske razlike in če bi hoteli priti do dna po kolikor toliko normalni poti, brez ne vem kakšne plezalne opreme, bi za to potrebovali tudi do 5 ur. Da ga bomo počakali pri jezeru, mu damo vedeti, da je tokrat v svojih mislih sam.

Z našimi spački smo se tako zagrizli v tisto ovinkarijo po ozkih in strmih cestah in glede na to, da je bila sobota, smo na poti srečali, beri »se pustili prehiteti«, kar precej turistov. V najslikovitejših delih soteske so ob cesti manjša postajališča, kjer se potem en kup ljudi nalepi na ograjo, da bi čimbolj videli dol v globino. Pogledi so res impozantni, same visoke stene, ki se spuščajo v globino do reke, okrog pečin letajo ptice ujede in če so pri volji, malo »krakajo« ali kako bi že rekli njihovemu oglašanju. Sem in tja se z vrha sten po vrveh v globel spuščajo plezalci, razgledi so odlični za fotografiranje …, vsi ti vizualni napori pa znajo porajati tudi lakoto. Kot ponavadi tovrstne želje opravimo s priboljški tipa taka ali drugačna štručka, sendviček, kaj slanega in podobno … Naš končni cilj na poti navzgor je manjše mestece Castellane, a še preden pridemo do tja, se ustavimo v vasi La Palud, ki ji menda pravijo prestolnica kanjonov reke Verdon. Sedli smo v senco pod trto na en glaž. Prijetno utrujeni od ovinkov in razgledov.