Ženska emancipiranost (1)

Tadej je praznoval štirideseti rojstni dan. V srednji šoli in kasneje kot študent je bil eden bolj priljubljenih fantov. »Pred njim ni varno nobeno krilo,« se je rada pošalila njegova babica, ki je bila po eni strani ponosna na vnukovo priljubljenost, po drugi pa ga je rada oštela, da naj se vendar do deklet začne vesti odraslo.

Pri tridesetih je Tadej ugotovil, kaj ga veseli, spoznal kakih sedem let mlajšo Mio in se ustalil. Potem pa se je vse odvrtelo v pričakovanem vrstnem redu: hišica na vasi, pes – danes celo dva, odkril je, da mora vsaj štirikrat na teden obiskati bližnji hrib. Hoja ga je zasvojila.

V zakonu sta se Tadeju in Mii rodila najprej sin, potem pa še hči. Skratka: Tadej se je umiril in se iz živahnega mladeniča spremenil v popolnega očeta in moža. Sanje vsake ženske, še prej pa tašče, bi se verjetno pošalila njegova babica, če bi bila še živa.

Za štirideseti rojstni dan je Tadej v eni od okoliških brunaric pripravil zabavo za rojstni dan. Povabil je svoje in ženine znance, ženine kolegice s soprogi in otroki in tudi prijatelje obeh ter športne sotrpine, s katerimi se največkrat skupaj odpravijo v hribe.

Ker Tadeja poznam že praktično iz srednje šole, se je spomnil tudi name. Na zabavo sem prispela med prvimi, a je naključje hotelo, da sem morala kasneje še na eno: na prijateljičino dekliščino.

Svežemu štiridesetletniku sem čestitala, nazdravila z njim, potem pa upala, da bom v miru spila kozarec vina, preden se odpravim.

(Se nadaljuje)