Pogorišče

V srcu te nosim, 1. del

Z Angelco sva se spoznali na praznovanju rojstnega dne njene vnukinje. Takrat je že imela 95 let, vendar jih je zelo dobro skrivala. In ko so godci zaigrali Na Golici, je kar sama stopila na sredo sobe in zaplesala. Bližnji so mi zaupali, da se je ob pustem možu, ki se je ves čas obnašal kot sirkova krtača, počutila kot mleko, ki ne sme prekipeti. Kakor hitro je postala vdova, je živahnost butnila iz nje, nadoknadila je vse za nazaj, pa malo za vnaprej.

»V bistvu sem tatica,« mi je dejala med smehom, ko sem se čez čas oglasila pri njej. Skupaj s hčerko živita pri vnukinji Katarini, imata stanovanje pri tleh, da lahko, če je lepo vreme, vsak trenutek stopita na vrt. Ko sem jo začudeno pogledala, mi je razložila: »Bila sem prvi otrok, ki se je rodil mojim staršem. Kadar sem jokala, so mamo zbadali, da je to zaradi žalosti, ker sem jo z rojstvom iz dekleta spremenila v žensko.«

Rodila se je v številni družini. Koliko je bilo vseh otrok, niti ne ve točno, saj so nekateri umirali že kot dojenčki, drugi – iz prvega gnezda – so odhajali po svetu in se potem niso nikoli več vračali.

»Že ko sem bila otrok, sem zelo rada poslušala zgodbe. Mama Cvetka je rada pripovedovala, kako se je poročila. Odraščala je na večji kmetiji, med samimi brati. Žal je njena mama ob rojstvu najmlajšega umrla, pri štirinajstih letih si je morala opasati predpasnik in pričeti skrbeti za družino. Oče je bil zelo grob človek. Ker ni imel več žene, je pogosto odhajal k drugim babnicam, domov pa se je vračal šele čez dan ali dva. Fantje so poskrbeli za živino v hlevu, pospravili so seno, pridelek na njivi. Če ni bil zadovoljen, je vzel bič in jih tepel. Nihče ni hodil v šolo, ker ni bilo časa. Oče je ob večjih praznikih odnesel učitelju in njegovi družini nekaj priboljška, pa je ta pogledal skozi prste in ga ni prijavil oblastem. Mama Cvetka se je že bližala štiridesetemu letu, ko je očeta brcnil konj, obležal je, morala ga je negovati. Žal pa ni obnemogla njegova spolna energija, ker ni bilo druge ženske pri roki, je začel nadlegovati lastno hčer, mojo mamo. Nekoč ji je zadnji trenutek priskočil na pomoč mlinar, ki je pripeljal žaklje z moko. Bil je vdovec in je takoj videl, za kaj gre. Moji mami je predlagal, da se preseli k njemu, da jo vzame za ženo. Ona, revica uboga, pa se je zjokala, da ne bo šlo, da je že prestara za možitev. Bilo pa jo je tudi sram, ker se je bala, da bi ji mlinar vse življenje očital, da ima pokvarjenega očeta. A so se stvari zasukale drugače: mlinar, ime mu je bilo Janez, je stopil do župnika in naročil oklice. Naneslo je tako, da so svatje prišli po nevesto ravno tisti dan, ko so dajali očeta na pare. Nevesta se je vseeno preoblekla in poroka je potekala skromneje, brez slavja. Janeza, mojega očeta, to sploh ni motilo. Mami je obljubil, da bo pa prva obletnica poroke bolj slavnostna. To pa se je potem res zgodilo,« pripoveduje Angelca.

V zakonu se je kljub ne več mladi nevesti rodilo precej otrok. Angelca je bila prva. Spominja se, da so jo vsi zelo razvajali. V prvem zakonu je imel njen oče prav tako več otrok – koliko, se ne spomni – najmlajši sta bili deklici, ki sta postali Angelčini pestrni.

»Tudi mama se je zelo bala zame, saj smo bili zaradi mlina z vseh strani obkroženi z vodo. Ob večjem deževju so vode zelo narasle, bučalo pa je tako, kot bi se bližal konec sveta. Oče je bil mlinar z dušo in telesom. Zelo rad je imel svoje delo. Tudi 'mlinarska merica', do katere je imel pravico, je bila precej obilna, zato nismo bili nikoli lačni. Imel je zlate roke za različna ročna dela. Zame je naredil leseno hišico, v kateri smo se otroci igrali ob nedeljskih popoldnevih. Čez teden pa smo morali pomagati v mlinu. Bila sem stara pet let, ko sem že nosila manjše vreče. Vse me je bolelo, a se nisem smela pritoževati. Mama je bila nenehno noseča, sploh se ne spomnim, da bi bila kdaj brez otroka v trebuhu. Ljudje so govorili, da jo ima oče zelo rad, kar je bilo v tistih časih precej nenavadno. Iz njegovih zaljubljenih pogledov, ki jih je na mamino stran v cerkvi pošiljal še med mašo, so se obilo norčevali.«

Janez se je za svojo ženo zelo bal, vrsto let se je upiral, da bi mu pomagala v mlinu, češ da ji bo spodrsnilo, da bo padla pod jez, da bo dobila pruh. V resnici pa se je le bal, da bi se moral spet poročiti, če bi se ji kaj zgodilo. Bil je že v letih, bližal se je sedemdesetemu, na Cilko se je navadil in mu je bila že misel, da bi prišla kakšna nova k hiši, odvratna.

»Bilo mi je kakšnih deset let, ko se je domov vrnila Zofija, pol sestra. S seboj je pripeljala tri otroke. Za tiste čase je bil to velik škandal, saj je oče ni napodil nazaj k možu, ampak ji je dovolil, da ostane pri hiši. Ko se je privlekla v vežo, je bila tako pretepena, da je ni bilo moč prepoznati. Njen mož je bil znan pijanec. Na vasi, zlasti v gostilnah, so ga imeli zelo radi, saj se ni nikoli branil plačati kozarčka naključnemu pivcu, ki je stal za šankom. Doma pa je bil do Zofije in otrok zelo skop. Pri jedi je štel celo žlice, ki so jih nesli v usta. Kadar se mu je zdelo, da je dovolj, je s pestjo udaril po mizi in če se ga ni ubogalo, je otroka ali ženo – sploh ni izbiral – zbrcal na tla. Zofija pa mu je sploh šla na živce, saj je bila zelo pametna in preudarna ženska. Bolj kot on. Kakor hitro mu je njeno pamet kdo poočital, se je doma znesel nadnjo. A Zofija pri nas ni ostala dolgo. Čez pol leta je neke noči izginila, za seboj pa je pustila pismo, v katerem je očetu sporočala, naj pazi na njene otroke, ker odhaja v Ameriko. Spominjam se očeta, zelo ga je prizadelo. Vsak dan je čakal poštarja, ker je upal, da mu bo hči pisala, kje je, ali pa mu bo sporočila, da se vrača. Pismo je priromalo ravno na moj štirinajsti rojstni dan. Oče se ga je zelo razveselil, plesal je po hiši in jokal obenem. Zofija mu je poslala tudi 200 dolarjev za stroške, ki jih je imel z njenimi otroki. Sporočila mu je tudi, da se je v Ameriki ponovno poročila, da ima že dva otroka in da dobro živi. Poslala je fotografijo hiše z več stanovanji, ki jih je oddajala v najem Slovencem, ki so prihajali čez lužo. Pozneje je zgradila še več takšnih hiš, saj je bila podjetna in pretkana ženska. Domov se žal ni nikoli več vrnila, pred leti pa nas je obiskala Lucija, njena vnukinja, ki nam je o tem, kako je živela njena babica, povedala marsikaj zanimivega. Med drugim je omenila tudi to, da je še v pozni starosti kar sama skrbela za vzdrževanje blokov in če je bilo treba zamenjati kakšno pipo, pozidati steno ali na novo položiti dotrajane ploščice pred vhodom v hišo, se je sama lotila dela. Žal pa svojih otrok, ki jih je rodila v Ameriki, ni naučila slovensko. Drug za drugim so se porazgubili in danes z njimi nimamo nobenega stika več,« je bila žalostna Angelca.

Zaradi vedno več lačnih ust pri hiši jim je v času pred drugo svetovno voljno zelo trda predla. Reveži in berači so postajali glasni, med njimi so bili tudi takšni, ki so sanjali o 'babuški Rusiji' in o Stalinu. Upali so, da bo prišel in jih rešil lakote.

»Nekoč so bili najmlajši otroci sami doma. Mama je bila na njivi, jaz sem šla v tabrh, oče pa je bil nekje – kje točno, sem pozabila – po opravkih. Pazili so tudi na najmlajšega brata Luko, imel je komaj dva meseca. Bila je zgodnja jesen, mraz je že pritiskal in ker jih je zeblo, so v kozolcu zakurili ogenj. Žal se je zgodilo neizogibno: plameni so zajeli seno, od tam so se razširili proti hlevu in mlinu. Še dobro, da so bili otroci vsaj toliko prisebni, da so – preden so zbežali na varno – odnesli iz hiše dojenčka. Ko se je oče vrnil domov, ga je od groze skoraj kap. Prizadelo je tudi mamo, saj po požaru dolgo časa ni prišla k sebi. Ko je spet pričela govoriti, je jecljala.«

(Se nadaljuje)