Čez šestintrideset stopnic v temo

Dne 19. decembra 2014 v Celovcu. V domačni kuhinji gledaliških prijateljev Veronike in Aleksandra obujamo raznorazne spomine ob spremljavi smeha in vonjav Aleksandrovega menija. Dne 19. decembra 1997 v Trbovljah, kjer je ta dan gostovalo Gledališče Toneta Čufarja s Partljičevo Gospo poslančevo. V domačem gledališkem hramu je prišla gospa poslančeva – Tatjana Koširjeva – na mafiozični zmenek v parku skozi dvorano. V Trbovljah – hišnika nikjer – sami pregledujemo, kako bi to izvedli. Zagledam vrata, nad katerimi piše »zasilni izhod«, primem za kljuko in rečem Tatjani: »Počakaj, da prižgem luč, bomo pogledali …« Nič se ni prižgalo, ker sem v temi stopila v prazno … Bilo je kot v rogu! Menda sem zavpila, zagotovo pa sem se kotrljala po nekakšnih stopnicah, ki jih ni hotelo biti konec. In potem sem otrpnila. Ko se je prižgala luč in je bilo slišati grozljiv molk, je sredi polkrožnega stopnišča na šestintrideseti stopnici ležal velik, vase zgrbljen embrio v črnem, nad njim pa kot angel rešitve v delovni obleki sklonjen Klemen Košir. Nekaj me je spraševal – se ne spomnim več – in potem sem se iz embria spremenila v klopa, tako sem se ga držala, ko sva se vzpenjala navzgor. Po dveh vodkah in zavesti, da nisem polomljena, se mi je vrnil govor, moje okončine so delovale v ritmu vzdihovanja, misel na kakšnega človeka v belem pa je klonila pred uro! Predstava se je morala začeti in ko sem jo spremljala iz zaodrja, mi je bilo vedno bolj jasno, da sem se pravzaprav še enkrat, sicer s številnimi modricami, rodila.

In tako sem dobila še en rojstni dan: 19. december 1997. In koliko let sem imela 19. decembra 2014? Sedemnajst! Polnoletnost to ravno ni, je pa povod, da dvignemo kozarce, ko Aleksander po kremasti juhi nosi na mizo aromatična tihožitja. Nežno pečen file zlatovščice, ob njem pa kot upognjene tipke režnji pečene, nadvse okusne hokkaido buče na posteljici maslenih koruznih zrn, graha, zraven pa puhast griček avokadove kreme. Bilo je tako dobro, da sem v hipu vedela, kakšen bo moj »sposojeni« božični meni.

Kostanjeva juha z zeleno

(navdihnjena po Aleksandru)

Za 6 oseb potrebujemo: 500 g kuhanih maronov (lahko so vakuumsko pakirani), 2 šalotki, 1 koreninico peteršilja, pol gomolja zelene, 2 žlici masla, 1 l zelenjavne osnove, 500 ml vode, odvisno, kako gosto juho bi radi imeli, 150 ml suhega belega vina, 1 cimetovo paličico, 1 ščep muškatnega oreška, sol, poper po okusu, 1 dl zelo mrzlega mleka.

Zelenjavo očistimo in zrežemo na kocke. V velikem loncu segrejemo maslo, dodamo zelenjavo in prepražimo, da zadiši. Zalijemo z juho, vodo in vinom, dodamo paličko cimeta in marone in kuhljamo od 20 do 30 minut, odvisno od tega, kako na majhno smo zrezali zelenjavo. Lonec potegnemo z ognja, odstranimo cimetovo palčico in juho s paličnim mešalnikom piriramo. Začinimo s poprom, soljo in muškatnim oreškom. Juho postavimo nazaj na ogenj in jo prelijemo v jušnik tik preden zavre.

V visoko, ozko posodico nalijemo mleko in ga stepemo s paličnim mešalnikom, da je trdo.

Juho ponudimo v ogretih krožnikih in jo okrasimo s kepico spenjenega mleka.

Dober tek!