Razgledna pomola

Planica (1508) in Borovje (1476 m) – Jesenska simfonija. Mir. Tišina. Nikjer žive duše. Vzpona za dušo, ki terjata nekaj več previdnosti. Odsvetovana po dežju.

Pred leti, ko sem se prvič povzpela na Borovje, sem sicer vedela, da je v bližini tudi vrh Planica, a ga nisem obiskala. In nanj pozabila, do namiga izpred tedna dni. No, tokrat bomo obiskali oba karavanška razglednika. Zapeljemo se proti Kranjski Gori in z regionalne ceste zavijemo proti Dovjem. Peljemo skozi vas in še po makadamu naprej, dokler ne pridemo do križišča, kjer gre cesta naravnost proti Dovški Babi, mi pa zavijemo levo proti Kepi in cesti sledimo do križišča, kjer se desno zavije oz. gre naravnost v Erjavčev rovt, kjer je izhodišče za Kepo, mi pa zavijemo ostro levo.

Po cesti nadaljujemo že dober kilometer, ko sledi oster desni in nato levi ovinek. Ob cesti parkiramo. Na drevesu ob gozdnem kolovozu zagledamo puščico. Začnemo z vzponom po kolovozu, ki nas v desetih minutah pripelje do koče na rovtu Vrse.

Sprehodimo se po travniku nad kočo, kjer opazimo slabše uhojeno stezico, ki preide v kolovoz. No, tudi če omenjeno stezico zgrešimo in se začnemo proti grebenu vzpenjati bolj desno, prečimo bolj v levo in dosežemo kolovoz. Kolovoz nas vodi skozi redek gozd, nato hodimo nad hudourniško grapo. Višje dosežemo manjše sedelce; desno gre steza na Borovje, mi pa zavijemo levo na greben. Pod grebenom gre še ena pot, ki pa nas pripelje na Kurjeke. Pot se vzpenja po grebenu, ki mu vztrajno sledimo, saj nas višje pripelje na glavni greben Planice in začne zavijati levo. Na tem mestu moramo biti pozorni na sestopu, sicer bomo nadaljevali proti Kurjekom.

Nadaljujemo izrazito levo, po in pod grebenom. Odpirajo se nam razgledi na Kepo in Mikolovico. V bližini vrha pot preide na ozek greben, ki je na nekaterih mestih izpostavljen. Občudujemo lahko zanimive apnenčaste turne, ki tvorijo prave kubistične oblike. Tipično za Karavanke. Sledi rahel sestop po krušljivem delu. Po izpostavljenem delu pot preide nazaj v gozd in se v kratkem in strmem vzponu povzpne na razgledni pomol. Vrh nagradi z razgledom; doline Kot, Krma, vrata, triglavsko kraljestvo, martuljške gore s Špikom; na severu pa greben zahodnih Karavank.

Z vrha sestopimo nazaj do prej omenjenega sedla. Pozornost je potrebna na mestu, kjer je pot pri vzponu začela zavijati ostro levo, da skrenemo desno, sicer bomo nadaljevali proti Kurjekom. Ko dosežemo sedlo, se na drugi strani zapodimo strmo navzgor in nadaljujemo proti vrhu Borovje. Strma pot se malce pod vrhom združi s potjo, ki na Borovje pelje iz rovta Vrse. Nadaljujemo v smeri skal, ki jih vidimo. Trenutno je nekaj polomljenega drevja. Na vrhu nas čaka ličen leseni križ z napisom: Gospod Bog, blagoslovi to čudovito dolino, njene prebivalce pa ohrani v sreči, zdravju in ljubezni.

Z vrha sestopimo po grebenski poti, držimo se leve strani in strmo sestopamo proti rovtu Vrse. Z rovta do avta nas čaka še nekaj minut; no, lahko pa tudi več, odvisno, kje smo pustili jeklenega konjička.

Na koncu v opozorilo: turi odsvetujemo po dežju, ko je vse mokro, saj sta oba vzpona na nekaterih mestih izpostavljena in nevarna za zdrs. Dobršen del vzpona na Planico poteka po listnatem gozdu, čez korenine, kjer je ogromno zemlje, greben pa je sem in tja tudi precej kruš­ljiv.

Nadmorska višina: maks. 1508 m
Višinska razlika: 400 m
Trajanje: 3 ure
Zahtevnost: 4 / 5