Dete božje v jaslih leži
Dete, otrok, pamž, mulc, smrkovec, pankrt, pobalin in še vse sorte vzdevkov dobivajo otroci skozi leta odraščanja. Odvisno, s kom živijo in kako živijo.
Pa vendar nihče od otrok ni odgovoren za svoje spočetje, rojstvo in za življenje v otroštvu. Otrok je lahko plod ljubezni ali sredstvo kupčije ali rezultat načrta v popolnem svetu odraslih ljudi. Skozi vso zgodovino ostaja otrok le otrok, pogosto orodje v rokah odraslih, lastnina ljudi, bitje, ujeto v zlate kletke materialnega ... Kljub pravicam, s katerimi se otroci seznanijo že ob prvem dojenju, pa smo postali družba, ki ji ni mar za otroke. Če so se nam do sedaj smilili otroci, ki kot delovna sila preživljajo svoje starše in sebe nekje v daljnih deželah, je sedaj nastopil čas, da priznamo, da mi kot »civilizirana« družba nismo dosti boljši. Razlika med njimi in med nami je v tem, da mi vse zapakiramo v darilni papir, ki mu pravimo napredek, in pod tem prodajamo marsikaj. Otrokom smo vzeli otroštvo in jim v zameno ponudili projekte. Lahko se naučijo retorike, borilnih veščin, tujih jezikov, dela z računalnikom in kljub temu izgubljajo dragoceni čas. Morali bi na svoj način odkrivati svet, ne da jim svet nosimo v naročje. Morali bi biti umazani od zemlje, od trave in mokri od dežja, od potoka, od solz, ki bi tekle na njihovih bojnih pohodih. Morali bi si sami izboriti svoj prostor v peskovniku, ne da mame prežijo ob njih, s pogledi, ki prebodejo vsakega, ki ne prijateljuje z njihovim otrokom. Morali bi sami pisati domače naloge, ne da starši obupani vijejo roke nad šolskim sistemom in se sprašujejo, kaj je narobe z njimi in z njihovim otrokom. Morali bi živeti brez posebnih potreb, vključeni v razumevajoč in spodbuden sistem, ki bo iskal znanje, ne napak. Povprečnost ne bi smela biti greh. Ni prav, da dete božje leži v jaslih, medtem ko številni otroci ne morejo zaspati zaradi pritiskov, stresa in stisk, v katere jih pehamo odrasli.
Mogoče bi se tudi mi morali večkrat pokloniti našim otrokom zaradi njihove enkratnosti, saj so kot božje dete vrženi v svet, ki je krut in neizprosen. Ampak mi se jim ne poklanjamo na pravi način. Mi jih zasužnjimo s stvarmi, ki jih ne potrebujejo. Postavimo jih na oltar in jih tam pustimo. Otroci niso stvari, s katerimi lahko trgujemo. So kot božje dete, vredni vse naše pozornosti in našega časa. Ni treba, da jim služimo, dovolj je, da smo z njimi, ob njih, pri njih, ko nas potrebujejo za rast, za stiske, za navaden dan. Pokažimo jim, da življenje ni tekmovanje, ampak je čas za bivanje pod soncem. Dajmo jim božični čas čez in čez, ne samo v dneh, ko smo iz delovnika pobegnili v naročje praznika.
Namesto da bi se okopali v čudežnosti praznika, smo se utrujeni zakopali v pričakovanja, ki pripadajo prazniku. Ali smo to res še mi? Mi, ki smo verjeli, da je človek vreden in življenje lepo. Je to res božje dete v jaslih, ki je prišlo, da nam pokaže boljši jutri? Je le iluzija, stranski produkt verovanja, ki nas spodbuja, da neprestano iščemo boljše v sebi? Ali je le premor, preden bomo v hrupu petard in v bleščečih ognjemetih dočakali še eno novo leto? Po čem ga bomo merili? Merimo ga po otroštvu, ki ga pustimo otrokom. Odmerimo ga po bližini, ki jo bomo dali. Štejmo besede, ki ne bodo bolele. Izmerimo ga po sodbah, ki jih ne bomo dali.
Dete božje v jaslih leži. Mir na zemlji ljudem želi. Rada bi, da bi ostalo dete božje v jaslih dolgo časa. Ostani, potrebujemo te.