»Norec« iz sobe številka 27
Radovljičan Milan Kotnik verjame, da je vztrajnost tista, ki človeku najbolj pomaga v življenju. Prav zato nikoli ne odneha. Nekdanjega vrhunskega atleta ni ustavila niti huda možganska kap leta 2006. Odločen je, da gre čez leto in pol na paraolimpijske igre v Rio.
»Imel sem le dve možnosti: da obupam in klonim ali da se borim. Ker sem kot športnik borec že vse življenje, sem se seveda trdno odločil, da se ne bom vdal.«
»Pa kdo je tisti norec iz sobe številka 27, so spraševali zdravniki in medicinske sestre v jeseniški bolnišnici, kjer sem po možganski kapi ležal pol leta, odklanjal vso nepotrebno pomoč in se od prvega trenutka dalje trudil, da bi telo, ki me ni in ni hotelo več ubogati, spravil v red,« z nasmehom pove Milan Kotnik, 64-letni Radovljičan, po rodu iz Lovrenca na Pohorju, nekdanji vrhunski tekač. »Moje discipline so bile tek na osemsto, tisoč petsto, pet tisoč in deset tisoč metrov, najbolj pa mi je ustrezal tek na tri tisoč metrov z ovirami. V tej disciplini sem bil tudi državni prvak,« se spominja. Tekaško kariero je nadaljeval med veterani, kjer je, potem ko je osvojil državni, balkanski in evropski naslov, prav v svoji paradni disciplini leta 2002 v avstralskem Brisbanu postal še svetovni veteranski prvak.
Od svetovnega prvaka do invalida
Življenje se mu je obrnilo na glavo, ko ga je med treningom teka, kje pa drugje, prizadela huda možganska kap. »Med tekom sem nenadoma izgubil zavest in padel. Mimoidoči so me našli na tleh, poklicali so reševalce, ki so me odpeljali v bolnišnico. Zdravniki so mi kasneje povedali, da ne bi preživel, če ne bi imel kot športnik tako močnega srca ...« se spominja.
Tekma življenja
Takrat v bolnišnici, pravi, se je šele začela tista prava tekma njegovega življenja. »Imel sem le dve možnosti: da obupam in klonim ali da se borim. Ker sem kot športnik borec že vse življenje, sem se seveda trdno odločil, da se ne bom vdal.«
Začel je tako rekoč prvi dan. »Še zdaj mi pogosto pridejo na misel sotrpini iz bolnišnične sobe na Jesenicah, kjer sem preživel šest mesecev. V obupu so se vdali in samo še čakali, da drugi opravijo stvari namesto njih. Sam sem se takoj, ko je minil prvi šok, zavestno odločil, da ne bom takšen. Tako rekoč od prvega dne sem se sam umival, sam sem jedel ... V vseh tistih tednih, ki sem jih preživel v bolnici, niti enkrat samkrat nisem pritisnil na gumb, s katerim bi na pomoč priklical sestro. Niti enkrat! Zavedal sem se, da si na poti nazaj v samostojnost lahko pomagam le sam, da tega nihče ne more storiti namesto mene.«
Pot nazaj v samostojnost
In se je lotil svoje poti v samostojnost tako, kot nekoč priprav na vrhunske atletske rezultate. »Seveda je bilo na začetku zares hudo. Pred boleznijo sem pretekel po trideset kilometrov na dan, potem pa šest mesecev sploh nisem mogel hoditi! Da sem kam prišel, so mi dali invalidski voziček! A ko so me v bolnici testirali, so ugotovili, da imam posebno vzdržljiv in dobro ohranjen mehanizem. To me je navdalo z optimizmom, a kot športnik sem še kako dobro vedel, da je predpogoj za uspeh najprej pozitivna miselnost. Imam organizem, na katerega sem ponosen. To moram spoštovati in čutim, da je moja dolžnost, da iz tega, kar mi je dano, iztisnem največ.«
Spet na nogah
Iz ljubljanskega centra za rehabilitacijo, kamor so ga poslali z Jesenic, je kar hitro odšel domov. »Napredek ni bil takšen, kot sem si predstavljal, zato sem šel domov, kjer mi je bila v tistih prvih, najtežjih časih, v veliko oporo in pomoč hči. Kar se je dalo, pa sem tudi doma naredil sam. Če je bilo treba, sem se premikal po kolenih. Ker je bila leva roka negibna, sem si pomagal z desnico, usti in zobmi. Zdravniki se niso mogli načuditi mojemu napredku,« zadovoljen pove. Sam pa ni bil presenečen. »Atletika je garaški šport, tako da sem bil na trdo delo navajen, in cilj, ki si si ga zastavil, moraš imeti ves čas v glavi. A brez cilja tako ali tako ne moreš živeti ...«
Zdaj spet vozi avto in teče. »Šprintam,« se nasmeje. »Počasi mi sploh ne gre.« Najraje trenira v gozdu, spomladi pa začne trenirati na atletski stezi. Vreme, kakršnokoli že je, ga nikoli ni motilo pri treningih. Prav veliko opreme ne potrebuje, pravi. Le dobre, lahke tekaške copate in oblačila, ki se čim bolj oprimejo telesa. Pa volja, te mu v življenju tako nikoli ni manjkalo. In kot da tek ni dovolj, se je pred časom odločil, da se bo za hobi začel ukvarjati še s streljanjem. Tudi tu je uspešen.
Naslednji cilj: paraolimpijske igre
Milan Kotnik je človek ciljev. Tudi naslednji, ki si ga je postavil, je visok: paraolimpijske igre v Riu leta 2016. »Želim si tekmovati v teku na 200 in 400 metrov. Za pomoč pri prijavi v paraolimpijsko ekipo sem že poprosil Darka Đuriča, ki je na tem področju zelo uspešen,« je povedal.
In pričakovanja? »Najvišja mesta,« je odgovor jasen in odločen. »Medalja, kot vedno. Saj ne rečem, da mi nikoli ni spodletelo, ampak delam na tem, da mi ne,« se nasmehne. »Verjamem, da bom spet med zmagovalci. Tak sem. Cilj mi je jasen. Vem, kaj sem in kaj zmorem. Zdaj moram le še vztrajati.«