V enem letu od otroka do starke
Poleg vsega, kar s seboj prinaša zadnji mesec v letu, je december tudi čas, ko hote ali ne pogledujemo naprej. Koledar je pri tem opravku vsekakor koristen pripomoček, zato že več let svojega izdajajo tudi v Gimnaziji Kranj. Letos je dvanajst motivov za stenski koledar prispeval študent prvega letnika slikarstva, nekdanji gimnazijec Jan Novak. Dnevi v koledarju so v primerjavi z meseci prav dolgočasni.
Jan Novak, po imenu in priimku sodeč bi težko bolj natančno ujeli slovensko povprečje …
»Pravzaprav je moje polno ime Janez Albert Novak, starši in prijatelji pa me kličejo Jan. Ko sem prišel v vrtec, je bilo marsikaj povedati na račun Alberta, prav tako v osnovni in srednji šoli in sedaj na akademiji, a sem se na to že navadil. Sicer pa po treh mesecih tudi med sošolci na slikarstvu že postajam Jan.«
Ob vašem avtorskem koledarju, ki je te dni izšel v Gimnaziji Kranj, gornjo tezo brez težav zanikamo. Prepričan sem, da tudi vaša slikarska zgodba ni ravno od včeraj?
»V naši družini so vsi nadarjeni za likovno izražanje, moje štiri sestre in dva brata, a se razen mene nihče ni kaj dosti ukvarjal s tem. Saj tudi možnosti nismo imeli. Že v osnovni šoli so opažali moj talent za risanje in kar nekaj trenutkov v življenju mi je bilo v spodbudo, naj nadaljujem. Eden izmed njih je bil zagotovo, ko mi je pater z Brezij prinesel polno potovalko oljnih barv. Prerisoval sem slike drugih slikarjev, risal skice, hodil v naravo, največ pa sem portretiral. Za valeto sem v Osnovni šoli Bistrica pri Tržiču s svinčnikom narisal vse učitelje, razrednike devetih razredov pa tudi z oljnimi barvami. Še danes, ko pogledam nazaj, opažam, da sem nekatere izmed njih 'odlično zadel'.«
Ste risarske izkušnje nabirali pri katerem od slikarjev, likovnih mentorjev?
»V skrivnosti likovne umetnosti sem bolj ali manj podajal sam. Zagotovo pa se je moja prava slikarska zgodba začela v sodelovanju z Aleksandrom Mežkom, še posebno odkar sem se iz Leš preselil v Moste. Spoznala sva se, ko je pred leti pripravljal ovitek in knjižico z risbami k plošči Podarjeno srcu, a takrat moja risba ni bila izbrana. Več let kasneje pa me je poiskal in vprašal, ali bi pri slikanju slovenskih lepot delal družbo njegovi prijateljici iz Londona, umetnostni zgodovinarki, ki je prišla v Slovenijo na obisk. Navdušena je bila nad mojo sliko njenega vrta, ki sem ga naslikal po fotografiji. Spletle so se vezi, povabila me je v London, kjer sem imel priložnost obiskati nacionalno galerijo, ogledal sem si veliko zbirko grških kipov in veliko skiciral. London je postal moja stalnica in po študiju v Ljubljani bi želel nadaljevati na tamkajšnji kraljevi akademiji. Sašo me je začel spodbujati v slikarstvu, dal mi je potrebno potrditev, pravo energijo in v meni se je vse bolj krepila želja za študij slikarstva.
Po štirih letih jeseniške gimnazije sem četrti letnik in maturo opravil v Gimnaziji Kranj, ob tem pa dopolnjeval mapo likovnih del, ki sem jo potreboval za sprejemne izpite na akademiji. Mapo si je ogledal slikar Andrej Jemec, ki je doma v Žirovnici, in je dejal, da so moja dela dobra, da pa se lahko še marsikaj naučim, zato bi me z veseljem sprejel na akademijo.«
Nedvomno je bila na pravem mestu tudi pobuda Gimnazije Kranj, da naslikate dvanajst akvarelov žensk v različnih starostnih obdobjih, za vsak mesec eno …
»Pobudo je dala prof. Anita Omejec, nad idejo je bila navdušena mentorica Mojca Kranjc Zevnik. Mislil sem, da bom vsak dan naslikal en portret in bo po dveh tednih zadeva končana. Žal ali pa na mojo srečo ni bilo tako, saj sem portretiral ure in ure, skoraj pol leta. Slikanja sem se namreč lotil zelo temeljito, tako motivno kot likovno. Najprej sem izdelal skice, akvareli so sledili kasneje.«
Ste ženske portrete iskali tudi doma v družini, pri materi, sestrah?
»Niti ne, čeprav bi po starosti lahko portrete sester z nekaj spremembami uporabil tja do petega meseca. Gledal sem tudi portrete iz renesanse, božanstev iz antike, a se na koncu odločil, da se bo ženski obraz iz meseca v mesec staral, tako kot ga vidim jaz sam.«
Menda vam je najbolj všeč ženska za april?
»Njen portret sem naslikal zelo spontano in sem ga najmanj spreminjal. Ko sem risal prvi portret, otroka za januar, me je bilo strah, pri februarju še vedno nisem vedel, ali grem v pravo smer, pri marcu sem se zataknil pri rožah, april mi je dal vedeti, da je to res to. Nekaj težav sem imel z decembrom in starko, a sem zdaj zadovoljen z njo.«
Zakaj akvarel, ki je kot likovna tehnika zelo zahteven?
»To drži. Ampak jaz v njem vidim neko svetlobo, nežnost, ki naj bi jo ženski portret seveda oddajal. Če bi slikal s tempero ali oljem, bi bila slika bolj groba, bolj brutalna.«
Ko ste listali koledar, ki je na neki način tudi vaše razstavišče …
»Sem bil evforičen. Hkrati so slike razstavljene v prostorih Gimnazije, kar je moja prva samostojna razstava v življenju. To je začetek moje slikarske poti. Profesor Tugo Šušnik nam je dejal, da kdor bo v prvem letniku imel samostojno razstavo, je bog in mu da roko. Ni minilo dva meseca od začetka študija, ko sem ga povabil na odprtje razstave v Kranj.«