Pretresi brez konca in kraja
Mama, hči in vnuki, 3. del
Živa se je po dobrih štirinajstih dneh vrnila v šolske klopi, Anka pa je pričela skrbeti za vnukinjo. Kamorkoli je z njo šla, povsod so mislili, da je njena hči. Ni želela razlagati, konec koncev se ji je zdelo, da o tem, kaj se dogaja, nikogar nič ne briga.
Stanovanje je postalo premajhno, in ker je bila Anka pri ''koritu'', ji je uspelo, da je dobila ugoden kredit. Sodelavci so jo opozorili, naj skrbno spremlja sodne licitacije, ker se tam menda najde marsikaj po zelo ugodni ceni.
»Res sem jih ubogala in po pol leta ali malo več, sem naletela na eno starejšo hišo, zgrajeno po vojni, ki pa se je prodajala za zelo nizko vsoto. Nič nisem kolebala, z lastnico, ki jo je spravil na kant lasten sin (igre na srečo), sva se pošteno dogovorili. Nekaj denarja sem ji mimo pogodbe v gotovini vtaknila v žep, ker se mi je zasmilila. Vse, kar mi je ostalo, sem vtaknila v novo garažo in nadzidek za Živino lastno stanovanje. Toplo mi je bilo pri srcu, saj sem opazila, da se skupaj z menoj veseli selitve. Okoli hiše je bil tudi velik vrt in kadar je bila dobre volje, sva načrtovali, kaj bova z njim naredili,« nadaljuje s svojo pripovedjo Anka. Njen spomin je kot ''računalnik'', zdi se mi, da brez težav obnavlja dogodke ne le po dnevih, temveč tudi po urah.
Žalostno se je nasmehnila: »Mogoče res vzbujam tak občutek, a le zato, ker sem vse, kar sva z Živo že doživeli, tisočkrat prežvečila z željo, da bi ugotovila, kje sem naredila napako. Pozorno sem opazovala tudi druge starše. Med njimi so bili takšni, ki so otroke še bolj razvajali, a so se po nekaj stranpoteh in pubertetniških norostih, ponovno pobrali in zaživeli odgovorno. Živa pa ne. Vse sem poskušala, da bi se našla, a je bilo zmeraj bob ob steno. Imela je novo družbo, ki mi ni bila všeč. Fantje so mi vzbujali nelagodje, dekleta pa so vsakič, ko so prišla na obisk, s svojim glasnim, zelo vulgarnim kvantanjem povzročila zgražanja tudi pri bližnjih sosedih. Nekoč so se odpeljali v nek kamp v bližini Gradeža, zakaj tja dol, mi ni jasno. Objela in cmoknila je ta malo, potem pa mi namignila, da ne ve, kdaj se vrne – in izginila. Bila sem povsem brez moči. Na veliko srečo je bila vnukinja zelo priden otrok in v času, ko ni bila v vrtcu, je nanjo pazila tudi neka starejša gospa. Takšne ''malenkosti'' Živi sploh niso bile pomembne. Dobivala je sicer otroški dodatek, a ga je porabila zase. Ne rečem, da Malčice ni imela rada. Je! Vseeno pa ji ni padlo na pamet, da bi se eno samo minuto žrtvovala zanjo.
Živa je drugič rodila že po maturi, konec julija. O tem, kdo je oče, ni želela razlagati. Povedala je le to, da ga je spoznala v Gradežu, pa da jo je potem še nekajkrat prišel obiskat – in to je bilo to.«
Nisem si mogla kaj, da je ne bi vprašala, zakaj ni splavila. Na internetu obstaja nič koliko strani, kjer se dekleta same hvalijo, da to ni nič takšnega, celo boljše od kontracepcijskih tablet, zaradi katerih se pričnejo rediti.
»Živa je bila precej vraževerna. Ne vem sicer, po kom,« nadaljuje Anka.
»Verjela je, da je bila v prejšnjem življenju kukavica, da se ne bo nikoli poročila in da bi bil splav zanjo smrtno nevaren. Te in še mnoge druge nebuloze ji je vtepla v glavo neka vedeževalka iz okolice Ribnice, h kateri se je večkrat zapeljala po ''nasvet''. Tudi drugega otroka je prepustila meni. V meni je kar vrelo od jeze, kar je verjetno začutila. V ihti mi je namignila, da bo spokala stran, če ji bom pridigala. S težavo sem držala jezik za zobmi. Imeti kar naenkrat tri otroke ni bilo enostavno. Hvala bogu, da sem imela solidno plačo, drugače bi nam trda predla. Druga vnukinja je bila zelo lep otrok. Z dolgimi trepalnicami je očarala vsakega, ki jo je vzel v naročje. Ne glede na bes, ki sem ga kuhala v sebi, sem tudi tega otroka vzljubila, kot bi bil moj. Predstavljate si šok, ko me Živa čez kakšnega pol leta preseneti z izjavo, da otroka njegov oče zahteva zase. In da bo prišel ponj konec tedna. Povsem hladno mi je naročila, naj pripravim vse potrebno, pa naj se potem umaknem, ker ne želi poslušati mojega kompliciranja. Takrat pa se mi je strgal film. Vse neizgovorjeno in potlačeno, kar sem nosila v sebi, je izbruhnilo na dan. Vrgla sem ji v obraz, da ji nikoli nisem očitala, da se je kurbala z vsakim, ki je imel pet minut časa, da se mi je lagala, da ne ve, kdo je oče otrok. Očitala sem ji, da ne zna skrbeti niti zase, kaj šele za obe deklici in da mi na kraj pameti ne pade, da bi vnukinjo izročila kakšnemu izmečku. Hči je ob mojem kričanju ostala brez besed, vsa kri ji je izginila z obraza. Ni mogla dojeti, da sem se zdrla nanjo. Česa podobnega od mene ni še nikoli doživela. Ko pa sem ji zagrozila, da bom šla v primeru, da se kakšen izprijenec res priklati bliže, na center za socialno delo in na policijo, da bom vso zgodbo objavila na televiziji, v Tedniku, sem v njenih očeh zagledala strah. Spoznanje, da je res načrtovala nekaj podlega in umazanega, je bila zadnja kaplja čez rob. Pokazala sem ji vrata in ji dejala, da lahko gre, kamorkoli hoče in naj se ne vrača. Povedala sem ji, da ni v njej ničesar človeškega, da ima še žival več srca za svoje mladiče kot ona. Zasikala je ''goni se'', se obrnila in že čez dobro uro sem videla, kako je sedla v nek avto bele barve in se odpeljala…«
Po tistem prepiru, zaradi katerega je imela Anka kar nekaj časa težave z glavoboli, se z Živo nista videli več kot deset let. Ko jo je jeza minila, je, sem in tja, poklicala kakšno od Živinih prijateljic, ter jih pobarala, kje je, a ji nobena ni znala odgovoriti.
Anka je vzgajala vnukinji po najboljših močeh. Še dobro, da je bila tudi sama mlada in polna energije. Imeli sta jo za mamo. Vsakič, ko ju je zvečer pokrila, ko sta zlezli v posteljo, je zmolila nekaj molitvic v zahvalo, da sta bili drugačni od svoje mamice. Morda zato, ker je bila tudi babica bolj izkušena in ni več ponavljala napak?
»Lahko rečem, da smo se zelo lepo imele. Če odmislim nekaj sitnih otroških bolezni, pa zlomljene roke pri starejši, nam ni bilo hudega. V šoli in vrtcu sta bili pridni, v moji odsotnosti doma nista nikoli nikomur odpirali vrat. Stokrat hvala za mobilne telefone, ki so naše življenje še dodatno olajšali, saj smo si bile nenehno dosegljive. Ko je prišel facebook, sem na njem pogosto preverjala, želela sem – kljub vsemu – najti Živo. A nisem imela sreče. Bilo je, kot bi se udrla v tla. Vsakokrat, ko so mediji objavili, da so našli kakšno ''neznano žensko truplo'', sem imela uničen dan. Po tihem sem se na smrt bala, da bi ji kdo od tistih, s katerimi se je družila, naredil kaj hudega. Skrbelo me je tudi za deklici, nikoli nisem bila povsem prepričana v njuno varnost, da ju ne bi komu enostavno prodala.«
Starejša je že obiskovala deveti razred, ko se Živa ponovno pojavi na pragu. Noseča. Kot da se ne bi nič zgodilo, vpraša, ali lahko ostane toliko časa, da rodi. Anka je bila presrečna, ko jo je zagledala. Beseda je dala besedo, Živa je v trenutku slabosti priznala, da so njenega moža zaradi tihotapljenja ljudi zaprli, da ne ve, da je noseča in da nima kam iti, dokler ne bo spet na prostosti.
»Vprašala sem jo, ali živi v Bosni, pa je le skomignila z rameni, češ, malo tu in malo tam. To je bilo vse. Ko je rodila, je ostala še kakšen teden, potem pa je nekega jutra, ne da bi se poslovila, izginila. Takšno je življenje,« je z veliko bolečine v očeh postavila piko na koncu stavka Anka.