Zmešnjava (3): Spet on ...
V tistem tednu me ni več ogovarjal. Ko sva se srečala na avtobusu, na hodniku ali pri bazenu, je včasih pozdravil, včasih pa tudi ne. Dopust je v nadaljevanju minil brez večjih presenečenj. Na dan odhoda je poskrbel še za zadnji manjši škandalček, ko se je že v jutranjih urah odločil, da se bo do odhoda iz hotela dolgočasil s čokoladnim likerjem, tako da je bil do letališča že izjemno zgovoren … Vsakemu sopotniku, ki je imel pet minut časa, samo da je prisluhnil in pokazal kanček zanimanja, je razlagal, da 'ga Lea pač ne mara'. In tako je bilo vse do pristanka v Sloveniji.
Takrat sem mislila, da sem ga videla prvič in zadnjič.
A sem se uštela. Ponovno sem ga srečala že čez nekaj mesecev. Slučajno sicer, a ravno dovolj, da je bil šok popoln. Tokrat smo se še sredi noči odpravili na smučanje v sosednjo Avstrijo. Avtobus je smučarje pobiral vse od Ljubljane pa do Jesenic. Vstopila sem na avtocesti, na bencinski črpalki Voklo, in kljub zgodnji uri pozdravila še malce godrnjajoče potnike ter našla prostor bolj na zadnjih sedežih. Potem sem ga zaslišala. »Dobro jutro, Lea.«
Najprej niti nisem bila pozorna in sem pač odzdravila, ko pa sem v glavi razčlenila znani glas, se obrnila in pogledala na sedež za seboj, sem se skoraj uščipnila v lice, češ, je res ali se mi samo dozdeva.
In tam je bil. Nadloga stoletja je imela nasmeh čez ves obraz. Še dobro, da so mu ušesa preprečila, da se mu ta ni razlezel okoli glave ... Bil je več kot očitno navdušen, da sva se znašla na istem smučarskem izletu. V bistvu sploh nisem komentirala, samo zabodeno sem ga gledala. Končno sem spravila iz sebe, da je ura še zgodnja in bi mogoče še malo dremala ...
Mislim, da je zdržal natanko do konca predora Karavanke, potem pa je začel s fotografiranjem. Klik, klik, klik ... Vso pot, do cilja. Fotografiral je vse, kar se je med vožnjo dalo, kar je pogled iz avtobusa dopuščal. Jutranjo zarjo, ceste, hiše, travnike, gozdove, hribe, pobeljene vrhove ...
Ko smo prispeli ob vznožje smučišča, je poskrbel, da smo ga čakali vsaj dve uri, ker si je izposojal smučarsko opremo. Potem se je samozavestno z vso skupino in vodnikom odpeljal do najvišje točke smučišča, nakar je obstal pred prvo strmino z besedami: »Joj, pozabil sem povedati, da imam doma drugačne smuči. Teh nisem navajen.«
Saj se heca, sem pomislila.
Pa se ni. Na koncu smo ugotovili, da niti ni vešč smučanja in nam ni preostalo nič drugega, kot da smo ga pospremili nazaj do kabinske žičnice in ga s smučmi v rokah napotili nazaj v dolino.
Takrat je imel 42 let in do danes – tri leta kasneje – ga nisem več srečala. Srčno upam, da bo tako ostalo, čeprav pri tovrstnih presenečenjih usoda še sama sebe včasih preseneti.