Prvo rojstvo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 16. december 2014 / 11:04

Mama, hči in vnuki, 2. del

... Potem pa so prišle počit­nice: brezskrbne in že na pol odrasle. Živi in tudi njenim prijateljicam se je povsem odpililo. Živi je uspelo mamo prepričati, da je čas, da si tudi sama zasluži žepnino. S prijateljicami si je poiskala zaresno službo v lokalih, kjer je bilo veliko priložnosti za spoznavanje moških in za uživanje …

To so bili za Anko zelo težki trenutki. Ni 'pogorela' le kot ženska – nesojena nevesta hčerkinemu očetu, izkazalo se je, da je tudi ničprida mama. Živa jo je vrtela okoli prsta in jo izsiljevala, če je le mogla. »Pripravila me je do tega, da sem ponovno vzela kredit, da sem ji kupila računalnik. Natvezila mi je, da bo potem več doma. Logično, da sem naredila vse, da bi se ta zelo pobožna želja uresničila! Nekaj časa sem prepevala od veselja, kajti od računalnika se ni premaknila niti za hip. Po mojem je komaj kaj spala, zjutraj je odhajala v službo mačkasta, sitna in s polnim želodcem prave kave, ki jo je spila zato, da bi se prebudila. Nekega dne me preseneti z novico, da se ji ne da več delati, da je to 'brez veze'. Postala sem sumničava. Nič mi ni bilo jasno. Nekoč, ko je ni bilo doma, sem se priklopila na njen računalnik. Tega sem bila vešča, saj smo jih v službi uporabljali že lep čas in sem vedela, kako rokovati z njim. Nekatere strani so sicer imele gesla, v sveti prepričanosti, da si ne bom drznila 'noskati' po njenih rečeh, jih je imela zapisana kar na enem od papirjev, ki so vse križem ležali na mizi. To so bili še časi 'IRC'-a, tako se je imenovala klepetalnica, kjer se je zbiralo staro in mlado. Od strahu sem pobledela, kajti po pogovorih, ki sem jih našla, sem spoznala, da se je Živa z marsikom od teh, s katerimi je 'četala', že srečala ob t. i. 'kavi''. Moški so bili nad njo navdušeni. Tako in drugače. Prešinilo me je, da si je moja deklica v dobrem tednu izmenjala najmanj šest različnih partnerjev! Stisnilo me je pri srcu. Moja Živa! Še dolgo po tem, ko sem ugasnila računalnik, sem razmišljala, kaj jo žene v to. Zakaj jo spolnost privlači na najbolj izprijen način? Kaj ima od tega? Na ta in še na nešteto drugih vprašanj nisem vedela odgovora.

Potem sem ji pričela slediti. To ni bilo težko, saj se je z moškimi srečevala po različnih lokalih, kjer je bilo zmeraj veliko ljudi. Nekoč sem jo videla celo z enim od naših vodilnih gospodov na banki. Pokvarjenec pokvarjeni! Bil je že drugič poročen, imel je dva odrasla otroka, z drugo ženo pa triletnega sina. Živa je prisedla k njemu v avto. Kam sta se odpeljala, ne vem. Nisem si je drznila vprašati, lahko bi me celo udarila. S tem mi je že večkrat zagrozila. Ni prenesla, da bi se vtikala v njene osebne zadeve,« nadaljuje s svojo – kot sama pravi – zelo vsakdanjo zgodbo, značilno za čase na prelomu tisočletja.

Pove mi tudi, da podobno usodo, kot je bila njena, doživljajo tudi drugi starši. Naštela mi je družine, za katere dobro ve, da so gospodarji otroci in ne odrasli.

»Kot vem, je Živo privlačil le seks. Dvomim, da bi kdaj uživala mamila, tudi kadila je le tri ali štiri leta, potem pa je prenehala. V dobro ji štejem, da ni pustila šole, da jo je kljub norostim, ki jih je počela, relativno dobro zdelovala. Zmeraj je bila v zlati sredini, čeprav bi bila zmožna doseči še veliko več. Poskušala se je tudi v različnih prehrambnih navadah, rada je imela atletiko, zanimala jo je znanstvena fantastika. Žal ni imela časa ne za eno ne za drugo …«

Kakšen mesec ali dva po rojstnem dnevu se je pričela Živa čudno obnašati. Postala je še bolj zadirčna in jezikava. Pogosto tudi nasilna. Z enim zamahom roke je porinila krožnik na tla, nalašč razbila kozarec, šipo v vhodnih vratih bloka. Kričala je na sostanovalce, ki so potem stresali jezo nad Anko, češ, tako imenitna gospa, pa ne zna ukrotiti lastnega zaroda.

»Spominjam se, bilo je mrzlo jutro, stala sem pred omaro in nisem vedela, kaj naj oblečem. Živa je sedela za mizo in brskala po skodelici z ovsenimi kosmiči, ki jih je imela zelo rada. ‘Matka,' mi reče, ‘noseča sem, pa ne bom šla delat splava, ampak bom otroka prodala najboljšemu ponudniku. Cel kup jih je, ki so jalovi, pa bi ga radi imeli,' me preseneti s svojim mirnim glasom. Potrebovala sem nekaj sekund, da sem prišla k sebi. Živa pa noseča! Saj ne more biti res! Ljubi bog, a me res kar naprej kaznuješ! Mar še ne bo konec vsega hudega?! Bleda in tresočih nog sem se sesedla na stol in se zazrla v svojega otroka. Mirno me je gledala, kot da se ne bi nič zgodilo. Samo tisti starši, ki so kaj podobnega že kdaj doživeli, vedo, kakšen je ta pogled. Ko jo vprašam, kdo je oče otroku, skomigne z rameni in mi prostodušno odgovori, da ne ve. Da jih je bilo več, kdo točno je pustil 'šit' v njej, pa se ji ne sanja. Nakar mi je kar sama od sebe začela razlagati, da je njena prijateljica prav tako zanosila, otroka pa je že vnaprej prodala nekemu zakonskemu paru. Nisem si mogla kaj, da se ne bi nasmehnila, zinila sem, da je to videla v kakšnem butastem ameriškem filmu, da se kaj podobnega ne bi moglo zgoditi v Sloveniji. 'Matka, ti si en navaden omejen butelj,' mi je odgovorila in umolknila. Mogoče sem res bila nedorasla in nisem znala in zmogla razumeti mladih, kakršna je bila, na žalost, tudi moja hči. A če je ona trdila, da sem za luno, je že imela kakšen dokaz, o katerem se mi ni niti sanjalo ...«

Živa je povsem normalno obiskovala šolo, družila se je s prijateljicami, Anka pa jo je imela na sumu, da se je v času, dokler se ji ni nosečnost že dobro poznala, srečevala tudi z moškimi. Kako je to zmogla, je ni drznila nikoli vprašati …

»Ko je dobila popadke, je poklicala prijateljico, da je šla z njo v porodnišnico. Jokala sem in jo malodane na kolenih prosila, naj za božjo voljo ne naredi kakšne neumnosti. Zadrla se je name, naj ne bom še večja trapa, kot sem že, in se odpeljala.« O tem, kako je Živa rojevala, je izvedela podrobnosti šele nekaj let kasneje. Bilo je zelo hudo, saj se maternično ustje ni hotelo odpirati, kot bi bilo treba. Zaradi neznosnih bolečin je dvakrat izgubila zavest. Deklico, težko 3,45 kg je rodila ob enih zjutraj. Za vse, kar se je pozneje dogajalo, so bile odločilne ure, ki jih je Živa skupaj z novorojenko preživela v porodni sobi. V tistem času se je moralo v njej nekaj premakniti, kajti potem, ko je prišla Anka na obisk, ji je povedala, da bo otroka obdržala, ne glede na 'ceno, ki jo bo morala za to plačati'. »Vzela sem dopust, da sem ji lahko pomagala, ko je prišla iz porodnišnice. Nič ni imela proti, ko sva v njeno sobo postavili še posteljico za dojenčico. Čudilo me je, da se je izogibala računalnika. V trenutku slabosti mi je zaupala, da jo sedaj, ko se je odločila otroka obdržati, izsiljujejo. Kdo, pa ni povedala. Prosila sem jo, da greva na policijo, pa mi je odgovorila, da ji tako ali tako nič ne morejo, ker ni vzela od njih niti tolarja.«

Živa se je po dobrih štirinajstih dneh vrnila v šolske klopi, Anka pa je začela skrbeti za vnukinjo. Kamorkoli je z njo šla, povsod so mislili, da je njena hči. Ni želela razlagati, konec koncev se ji je zdelo, da to, kaj se dogaja, nikogar nič ne briga.

(Konec prihodnjič)