Demos zaslužen za slovensko državo

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. december 2014 / 14:14

Natanko pred 25 leti je nastal Demos, ki je združil stranke, opozicijo takratnemu enopartijskemu sistemu. O dogodkih ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja je potekal pogovor na 117. Glasovi preji z zgodovinarko dr. Andrejo Valič Zver in publicistom Igorjem Omerzo.

Andreja Valič Zver je napisala knjigo Demos, slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Nastala je iz njene doktorske disertacije, pri kateri pa je doživela nemalo zapletov. »Kot asistentka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani sem vpisala doktorat, v katerem sem zagovarjala tezo, da je bil Demos glavni dejavnik demokratizacijskih in osamosvojitvenih procesov na Slovenskem. Nekateri so me opozarjali, da ne bo lahko, a sem menila, da slovenska znanost prenese z dejstvi in viri podprto znanstveno resnico. A po nekaj letih raziskovanja in 400 napisanih straneh so se napovedi uresničile. Na zadnjem zagovoru pred zagovorom doktorske naloge sta dva člana komisije, zgodovinarja, odlično ocenila nalogo, dva člana politologa pa priporočila, naj bi upoštevala še nekatere njune predloge (npr. da je Edvard Kardelj na smrtni postelji plediral za samostojno Slovenijo, ali da je slovenska partija že v osemdesetih letih bila na tem, da osamosvoji Slovenijo). Take trditve se mi niso zdele utemeljene in jih nisem želela upoštevati. A potem se stvar ni nikamor več premaknila. Pa sem kot trmasta Gorenjka poiskala mentorja na mariborski univerzi, še enkrat plačala študij iz svojega žepa in potem uspešno doktorirala. Bilo je težko, a je le še utrdilo mojo tezo,« je Andreja Valič Zver podoživela nastajanje svoje doktorske naloge.

Za rojstni dan Demosa velja 4. december 1989? Kot meni sogovornica, so bili to težki in negotovi časi, ko se ni vedelo, ali se bodo zgodile demokratične spremembe ali pa zapori in koncentracijska taborišča. Anketa med akterji Demosa je pokazala, da so si bili enotni v prepričanju, da je najpomembnejši dosežek Demosa samostojna slovenska država. »In tudi jaz odločno trdim, da brez Demosa samostojne slovenske države ne bi bilo,« je prepričana Andreja Valič Zver. Ko spremljamo današnjo slovensko politično realnost, pa vidimo, da je pozneje slabo uspela slovenska demokratična tranzicija. Demos je ustvaril nastavke za demokratizacijo, toda družbena elita iz prejšnjega sistema je vsa ostala na svojih mestih. Ni bilo lustracije, kakršno so poznali v nekaterih drugih vzhodnoevropskih državah, ki so šle podobno pot kot Slovenija. V Demosu so se namreč takrat zavedali, da potrebujejo vse sile za osamosvojitev Slovenije, je svoje opažanje dodal tudi Igor Omerza.

Enotno v osamosvojitev?

V Sloveniji velja prepričanje, kako smo bili pred četrt stoletja enotni. Taki smo se izkazali na plebiscitu o osamosvojitvi Slovenije in med vojno za samostojno Slovenijo, a v ozadju se je dogajalo marsikaj, Valič Zverova razkriva tudi v svoji knjigi. Demos je zmagal na volitvah, v opoziciji so se znašle stranke, nastale iz nekdanjih družbenopolitičnih organizacij (partije, SZDL, ZSMS). Kako se je obnašala takratna opozicija do Demosa, je zanimalo voditelja Glasove preje Miha Nagliča. Nekateri zakoni v takratni skupščini so bili sprejeti izključno z glasovi Demosovih poslancev, kot primer navaja sogovornica. »Pretežno pa je bila opozicija destruktivna in je nasprotovala tem procesom. V svojo anketo sem želela vključiti tudi veljake nekdanjih družbenopolitičnih organizacij (Kučan, Žakelj, Školč), a nisem bila deležna njihovih odgovorov.«

Najbolj vpliven v Demosu je bil Jože Pučnik, ki je po različnih oblikah dogovarjanja naposled odločno dejal, da gredo akterji Demosa na svoje in izpeljejo procese demokratizacije. Škoda, ker ni bil izvoljen za predsednika države. Če bi bil, bi bilo danes marsikaj drugače, smo slišali tudi od drugih udeležencev Glasove preje.

Igor Omerza pa v svoji knjigi JBTZ, čas poprej in dnevi pozneje, popisuje dogajanje v letu 1988 po aretaciji Janeza Janše in tovarišev in zatem ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic. Tudi Omerza je bil član odbora. Njegov nastanek pa pojasnjuje z različnimi silnicami, ki so od konca sedemdesetih in v osemdesetih letih sprožile poznejši proces demokratizacije. »Gradniki odbora, ki so imeli pozneje velik pomen za demokratizacijo Slovenije, so bili številni: glasba (punk), Nova revija, Društvo slovenskih pisateljev, ZSMS kot liberalci s svojimi kongresi, Katedra, Tribuna, Pavliha, Radio Študent, Mladina, izdaja knjige Staneta Kavčiča, članki Franceta Bučarja in njegov nastop v Strasbourgu, plakatna afera, ekološka in mirovna gibanja, duhovniška sfera, akterji izven Slovenije (emigranti, založbe v zamejstvu, Boris Pahor, Alojz Rebula) … Vse te silnice so ob aretaciji Janše eksplodirale. Odbor za varstvo človekovih pravic je imel okoli dvesto tisoč članov in tega oni na oblasti niso mogli ustaviti,« je pojasnil Igor Omerza.

Ovire v arhivih

Je pa dogajanja natančno spremljala Udba. Toda veliko gradiva je bilo v devetdesetih letih uničenega. »V arhivih zato o Demosu ne najdeš praktično ničesar. Če bi imeli, bi danes lahko napisali dosti boljšo zgodovino,« je prepričan Omerza. V arhivih, kjer išče vire za svoje knjige, ima sicer pogosto opraviti. Kako je tam, odkar velja novela zakona o arhivih? »Imam še staro dovoljenje komisije za neomejen dostop do arhivov. Ni tolikšna težava dostop do Udbovskih arhivov, pač pa denimo v prej popolnoma odprte arhive partije in SZDL. Zaradi zakona, ki zahteva natančen pregled gradiva, če v njem ni morda občutljivih osebnih podatkov, preden mi dovolijo vpogled, sedaj traja mesece, preden jih lahko dobim,« opiše svoje izkušnje. Oba sogovornika se zavzemata za odprte arhive, saj bo brez zgodovinskih virov naše znanje o naši preteklosti zelo pomanjkljivo, brez znanja o preteklosti pa ne moremo razumeti sedanjosti in razmišljati o prihodnosti. Kako pojasnjujeta, zakaj je v družbi potrebno toliko bojev za odprtje arhivov o propadlem totalitarnem režimu? S tem, da je Udba še vedno med nami.

Sogovorniki so se dotaknili tudi mednarodnega konteksta demokratizacije. V Evropi je leta 1989 padel berlinski zid, razpadla je Sovjetska zveza, države Vzhodne Evrope so šle po poti demokratizacije. Andreja Valič Zver pravi, da je treba dogodke v Sloveniji gledati v širšem mednarodnem okviru, ni pa bil slovenski proces demokratizacije uvožen. Spomni na dejstvo, da je bila slovenski osamosvojitvi mednarodna skupnost za začetku celo nenaklonjena. Počasi se je to začelo spreminjati, pri tem pa omeni veliko vlogo Slovencev za mejami domovine.

Vredno se je spominjati

Še večkrat so se sogovorniki Glasove preje vrnili k Demosu. Poleg tega je bila na velikem ekranu projekcija z dokumenti iz obdobja nastanka Demosa v Kranju in na Gorenjskem. Zgodovinar Gorenjskega muzeja dr. Jože Dežman je ob njej poudaril, da je vredno zapisati tudi lokalno zgodovino nastanka Demosa, a tudi tu je na voljo malo dokumentov. Navzoče na Glasovi preji, med katerimi so bili tudi ustanovitelji kranjskega Demosa, je pozval, naj dajo na voljo dokumente, fotografije in drugo, kar imajo, da bo morda nastala knjiga, kakršno imajo že nekaj časa v Kamniku.

Zakaj so se decembra 1991 stranke Demosa razšle? Je bil preveč raznolik, da bi obstal, potem ko je izpolnil dva najpomembnejša cilja, demokratizacijo in osamosvojitev, so ga pokopale osebnosti z velikim egom? Naj bo kakor koli že, Demos je še danes lahko navdih, meni Igor Omerza. Takrat je bil potreben velik pogum, odločnost, državniška drža ljudi, ki so vodili te procese, pa tudi prijateljstvo, tovarištvo med različno mislečimi ljudmi. Te vrednote so združevale kljub različnosti, dodaja Andreja Valič Zver. In bili so težki časi, ki niso dovoljevali kalkulacij, ljudje so šli v demokratične spremembe iskreno, s srcem. O tem bi morali več govoriti tudi v šolah, iz sogovornice spregovori pedagoginja: »Na to obdobje bi morali biti ponosni, saj gre po mojem za najsvetlejši čas v slovenski zgodovini. Generacije Slovencev so sanjale o lastni državi, naša jo je uresničila in sedaj jo moramo čuvati.« Po drugi strani pa ne moremo biti zadovoljni, kaj je nastalo po petindvajsetih letih, še pravi Valič Zverova. »Ugotavljamo resne pomanjkljivosti v pravosodju, o čemer pričajo vsakodnevni protesti pred vrhovnim sodiščem, gospodarska kriza se veča, tudi zadolženost države, beg mladih iz Slovenije ... Res smo daleč od tega, kar smo si želeli v času osamosvojitve, pa tudi v obdobju. To lahko spremenimo na volitvah, kjer imamo priložnost, da zamenjamo ljudi, ki ne vodijo dobro naše države.«

Da je Demos zaslužen za osamosvojitev Slovenije, je bil prepričan Franci Feltrin, češ da je bilo veliko sestankov in prepričevanja političnih nasprotnikov, da so podprli ta cilj. Izročilo Demosa v ljudeh še živi, meni Branko Grims, eden od ustanoviteljev Demosa v Kranju. To se kaže tudi v nezadovoljstvu s sedanjim stanjem in v vse večji volilni abstinenci. Vitomir Gros, prav tako pionir Demosa na Gorenjskem, je govoril o osamosvojitvi Slovenije, takratnih mednarodnih okoliščinah, razpadu nekdanje skupne države zaradi ekonomskih razlogov, o Pučniku, posebno oster pa je bil do arhivskega zakona, češ da so arhive zablokirali komunisti in je to prava nesreča za Slovenijo. Zelo čustveno pa je o Demosu govoril še eden od ustanoviteljev Andrej Šter, češ vredno je ohraniti zgodovinski spomin nanj, dati na razpolago gradiva za znanstveno raziskovanje in ga proslavljati.