
Predilnica še vedno obratuje
Fotografijo na najlepši način razložijo imena tistih, ki nam z nje pošiljajo dobro voljo. Ker začenjamo v gornji vrsti levo, je prvi Stane Škofic, sledijo pa mu Vili Legat, Miha Mulej, Marinka Jagodic, Jože Blaznik, Drago Roženberger, Niko Srabočan, Slavka Mrak, Franc Mrak, Branko Bizjak, Ivanka Gubanc, Pavel Žibert, Angela Lavrič, Boris Pertot, Marinka Javornik, Marica Traven, Marija Gorenc, Francka Vidmar, Anica Blaznik, Olga Papler, Milica Rudovič, spredaj pa sedijo Tončka Mali, Kati Urbanc, Lojze Osterman in Jelka Milakovič.
»Če rečem, da se redno srečujemo že dvajset let, ne bom veliko zgrešil,« je duhovit Boris Pertot, zdaj organizator srečanj, pred upokojitvijo leta 1989 pa v Tekstilindusu vodja obrata Predilnica, ki dodaja: »Običajno se dobimo teden pred Miklavžem ali po njem, zadnja leta vselej v Gostilni Kot. Letos nas je prišlo petindvajset, nekaj nekdanjih delavcev pa je odsotnih zaradi bolezni.« Najstarejši je pri oseminosemdesetih, nekatere mlajše predilke pa jih še nimajo sedemdeset. Po kosilu sledi slavnostni nagovor in obujanje spominov na čase, ko je Tekstilindus veljal za eno najboljših tekstilnih tovarn v bivši državi. V najboljših časih je predilnica štela kar 500 delavcev, celotna tovarna pa 2200. Spomini so jih povedli v čase, ko so delali na tri izmene in se stroj ni smel ustaviti. Dokler so hodile predilke peš v službo, ni bilo nikoli težav, avtobus pa je dostikrat zamudil. Danes malo potarnajo nad slabimi pokojninami, a nič zato, je mnogo pomembneje, da je zdravje še koliko toliko v redu. »Prav veselje je pogledat naše punce, kako se vsako leto 'zrihtajo'. Kot bi šle na ples,« se pošali Boris in potrdi, da se bodo naslednje leto spet dobili in potrdili zapisano v naslovu, da Tekstilindusova predilnica vsako leto vsaj eno popoldne še deluje.