Pred pozabo ohranja zgodovino Medvod

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / torek, 9. december 2014 / 11:38

Samostojni kulturni delavec Boris Primožič že več kot dve desetletji skrbno zbira stara pričevanja o preteklosti svojega kraja na podlagi ohranjenih zapisov in fotografij.

Stare fotografije, pravi Boris Primožič, so ga zanimale že od nekdaj, saj je odraščal v družini samih fotografov. S fotografijo se je od zgodnjih dvajsetih let prejšnjega stoletja ukvarjal njegov dedek, kasneje pa tudi oba njegova starša in stric. Njihove fotografije in stare negative na steklu si je z zanimanjem ogledoval in postalo mu je žal, ker so se te stare fotografije, ki so prikazovale življenjski utrip v kraju skozi zgodovino, začele izgubljati. Zato sta s starim Medvoščanom Vladimirjem Bertoncljem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovila zgodovinsko društvo v Medvodah, ki je imelo na začetku več kot dvajset članov. »A počasi sva ostala sama. Sama sva zbirala fotografije, postavljala razstave … S tem je bilo ogromno dela,« se spominja Primožič. A čeprav je društvo potem zamrlo, sta vsak zase še naprej zbirala gradivo o zgodovini Medvod.

Veliko predvsem slikovnega materiala je našel že v arhivu dedka, mame in očeta. »Vsega mi še do danes ni uspelo urediti,« je priznal, saj njegov oče ni imel navade, da bi na fotografije zapisal letnice in druge pomembne podatke. »On je imel namreč vse to v glavi.« Zdaj poskuša s pomočjo starejših Medvodčanov razpoznati kraje, čas in osebe na fotografijah. »Take stvari želim zapisati, da bo ostalo za zanamce, kako so bile Medvode videti nekoč in s čim so se ljudje ukvarjali.« Zasnoval je projekt ohranjanja kulturne dediščine na območju Medvod. Cilj projekta je po Primožičevih besedah pridobivanje informacij ter katalogiziranje in arhiviranje podatkov o obstoječem pisnem in slikovnem gradivu o zgodovini Medvod, od fotografij in razglednic do časopisnih člankov in drugih dokumentov. K sodelovanju je želel pritegniti tudi mlajše generacije. Za domoznanski krožek sta s prijateljem Andrejem Petkom uspela navdušiti nekaj učencev Osnovne šole Medvode, ki pa se ni dolgo obdržal. Tudi to je bil razlog, da je pred tremi leti vzpostavil spletno stran http://www.kdmedvod.com, na kateri je vse do zdaj zbrano gradivo predal brezplačno na razpolago tudi za splošno uporabo – za ogled, izobraževanje in nadaljnje raziskovalno delo.

Ta čas je na spletni strani zbranih več kot sto starih fotografij, pripravljenih za objavo pa ima še okrog sto novih. Z njihovo pripravo, je poudaril, ima ogromno dela, saj vedno naredi reprodukcije. »Originala nočem vzeti ljudem, ker je to spomin.« Prav tako gradiva ne odkupuje, ampak ga po katalogiziranju vrne lastnikom. Stare fotografije je potrebno tudi popravljati, saj so pogosto strgane, umazane ali kako drugače poškodovane. »A popravim jih le toliko, da so še verodostojne in torej čim bolj podobne originalu,« je razložil in dodal, da mu posamezna fotografija vzame tudi uro ali celo uro in pol časa, da jo obdela. »Lahko je recimo kakšna praska čez obraz in moram obraz narisati nazaj, a ga pri tem ne smem popačiti.« Pri tem si pomaga s posebnim programom. »Ker se s tem ukvarjam neprofitno, sem ga od nekega ameriškega podjetja dobil brezplačno.« Zbral je že tudi veliko pisne dokumentacije. S ponosom pokaže svojo zadnjo pridobitev, to je spored vseh filmov v kinu Medvode od leta 1958 naprej, ki ga je pred uničenjem rešil iz smeti. »Iz teh dokumentov je mogoče razbrati tudi, koliko ljudi je bilo na posamezni predstavi in koliko denarja so zaslužili. Danes je skoraj nepojmljivo, da si je v tistih časih tri predstave v enem koncu tedna ogledalo kar 1100 ljudi.«

K načrtnemu raziskovanju in ohranjanju zgodovine Medvod, je pojasnil, ga je spodbudila zbirka v usnje vezanih knjig Frana Saleškega Finžgarja, ki jo je dobil od mame. »Moj stari oče je bil njegov 'dvorni' fotograf, zato so bile vse podpisane, zraven pa je bila še njegova fotografija, od katere se je ohranil celo negativ na steklu. Takrat sem se zavedel, da je to treba ohraniti.« Njegov moto je, da narod, ki nima zapisane zgodovine, lahko izgine. Prav ta fotografija ima zato zanj še posebno vrednost, prav tako pa fotografija z odprtja Napoleonovega spomenika v Ljubljani, ki jo je naredil njegov ded. Tudi negativ te fotografije se je ohranil na steklu. »Ob tem sem se zavedel, kako so morali paziti na to, da se je ohranilo do danes. Če bi steklo počilo, bi vse izgubili,« je končal Primožič.