
Vinski trti, narodu in sožitju
Letos je minilo 170 let, odkar je dr. France Prešeren napisal Zdravljico. V Galeriji Prešernove hiše so ob obletnici pripravili razstavo o Zdravljici.
Kranj – Prešernova Zdravljica je skozi čas postala simbol slovenskega naroda, saj njeno besedilo nosi sporočila narodove zgodovine, njegovih prizadevanj za svobodo in samostojnost. Z njo smo se Slovenci še posebej poistovetili vsakokrat, ko se je narod znašel v prelomnih časih. Danes Zdravljica s sedmo kitico velja tudi za slovensko državno himno. »Poleg tega, da obeležimo obletnico nastanka pesmi, smo z razstavo želeli prikazati tudi razvoj, ki ga je pesem doživela skozi čas, ko je v različnih obdobjih sovpadala s političnimi in družbenimi spremembami,« o aktualnem trenutku za razstavo pove njena avtorica Monika Rogelj.
Razstava je razdeljena v sedem zaključenih sklopov. V prvem nam avtorica pripravi oris časa in predstavitev širših družbeno-političnih razmer v predmarčni dobi, od Metternichovega absolutizma in zatiranja narodnih gibanj do neprimernih časov za nastajanje poezije zaradi državne cenzure. Mogoče pa je prav slednja spodbudila Prešerna, katerega duh se ni uklanjal normam časa, da je napisal Zdravljico. Nanj je menda vplival tudi vinogradnik, pisec in duhovnik Matija Vertovec, ki je v članku v Kmetijskih in rokodelskih novicah pozval »perviga pevca med nami, pevca ljubesni«, naj napiše verze v hvalo vinski trti.
V drugem sklopu izvemo, da se je pesmi lotil jeseni in jo spisal okrog martinovega, o čemer govori tudi naslov pesmi Zdravica ob novini leta 1844. Pogled se nam ustavlja na njegovih rokopisih in spremembah, ki je pesem doživljala. Prvi rokopis je imel še devet kitic, popravljeni je imel kitico manj, ker je pesnik sam predvideval, da pesem v celoti ne bo »preživela« cenzure. Leta 1846 je v pregled oddal šest kitic, odobrenih je bilo le pet. Prešeren se je prav zaradi cenzure odločil, da okrnjene Zdravljice ne uvrsti v poezije, ki so sicer izšle konec leta 1846 z letnico 1847. Več o tem v tretjem vsebinskem sklopu, ki mu sledi četrti, v katerem nas avtorica povede v čas Marčne revolucije in prve objave Zdravljice. Dober mesec zatem, ko je bila odpravljena cenzura in je obveljala svoboda tiska, 26. aprila 1848, je bila pesem objavljena v Kmetijskih in rokodelskih novicah. »Pesnika je verjetno navdihovalo pisanju angleškega pisatelja in politika Thomasa Paina o človekovih pravicah in ideje Italijana Giuseppeja Mazzinija o povezovanju evropskih narodov. Vodile so ga za tisti čas utopične, a vizionarske ideje,« je prepričana Rogljeva.
Sledi poglavje o uglasbitvah Zdravljice. Posamezne kitice sta prva uglasbila skladatelja Davorin Jenko (1862) in Benjamin Ipavec (1864). Oba sta pesem zasnovala kot napitnico. Najbolj znana je seveda uglasbitev za štiriglasni zbor Stanka Premrla iz leta 1905, ko so v Ljubljani odkrili Prešernov spomenik. Na razstavi izvemo zanimive podatke o tem, kdaj in kdo je izvajal ter seveda tudi poslušal Prešernovo Zdravljico. Naslednji sklop predstavlja prvi samostojni izdaji Zdravljice z ilustracijami. Obe so stiskali leta 1944 v partizanskih tehnikah, prvo v glasilu Triglavski odmevi na Primorskem, drugo, bolj znano in kasneje večkrat ponatisnjeno pa na Gorenjskem. Kot državna himna je bila Zdravljica določena septembra 1989, zakon o tem pa je bil sprejet marca leto kasneje. Seveda sedma kitica.
Razstavo plemenitijo reprodukcije izdaje Zdravljice iz leta 1944, v vitrinah so na ogled prvi tiski, rokopisi, različne razprave prešernoslovcev o Zdravljici ter nosilci zvoka od Premrlove uglasbitve do skupine Lačni Franz.